Vsakič, ko uporabljam ljubljanski mestni potniški promet, me vsaj en avtobus od tistih, ki jih uporabim ali srečam, pozdravi s ponosno izjavo, ki mi dopoveduje, da vozi na metan in je zato ljubitelj čistega okolja. To je bilo še posebej jasno, ko so postopno menjavali mestne avtobuse in ste imeli za primerjavo pred očmi tradicionalnega »krpana«, ki je v ozračje bruhal strupene ostanke izgorevanja. Ti so bili vidni tudi zaradi visoko štrleče izpušne cevi, ki je bila kot kak dimnik.

Odločitev Mestnega potniškega prometa, da dizelaše zamenja z avtobusi, ki vozijo na metan, se je tedaj zdela zelo pametna poteza. A v stvareh okolja, kjer se prepleta veliko interesov, od katerih jih je cel šop brezbrižen do okolja in brani onesnaževalce, drugi vir pa prihaja iz vrst nepodkovanih navdušencev, je treba biti previden in tudi prilagodljiv, če se izkaže, da je bila ubrana napačna pot. In uporaba metana kot goriva za avtobuse mestnega prometa, domnevno »čista«, se je že zaradi izgub pri proizvodnji in dostavi, pa tudi zaradi posledic notranjega izgorevanja, izkazala za nekaj sicer boljšega od dizla in bencina, a nikakor ne za gorivo z ničelno stopnjo onesnaževanja okolja in zanesljivo ne za gorivo prihodnosti.

O tem nas prepričuje tudi kampanja za čista mesta, zveza več kot osemdesetih nevladnih organizacij na področju varstva okolja, med njimi tudi naše društvo za sonaravni razvoj Focus. Opravljen je bil pregled, kako evropska mesta dosegajo dva najpomembnejša cilja pri mestnem prometu: skupna raba prevoznih sredstev (»sharing«) in uporaba električne energije. Med 42 mesti so na vrhu pričakovano Köbenhavn, Oslo, Pariz in Amsterdam, vendar so se zelo dobro uvrstila tudi mesta, ki jih med tistimi, ki gredo odločneje v smeri čistega mestnega prevoza, ni bilo pričakovati. Tu je na devetem mestu tudi Ljubljana. Poleg že omenjenih so pred njo še Hamburg, Helsinki, Milano in Lyon. Visoko mesto si je pridobila zaradi več kot zadostne ponudbe vozil za skupno uporabo, ki delujejo na električno energijo, in zaradi precejšnje ponudbe polnilnih mest. Vendar pa je vmes tudi popolna polomija: cilja ničelne emisije v ozračje pri javnem mestnem prometu ne dosegamo niti za en sam ubogi odstotek. Smo na ničelni točki, ker je Ljubljana nasedla na metanu. Pričakovati je, da bo to sprožilo razpravo o preusmeritvi mestnega in primestnega potniškega prometa k drugačnim rešitvam, tako da bomo kmalu pozdravili odhod zelenih metančkov, kot smo pred leti pomahali v slovo krpanom. Greste stavit?