Prejšnji teden je po spletnih omrežjih zakrožil zapis, v katerem se redni uporabnik Slovenskih železnic jezi zaradi stalnih zamud vlakov in podcenjujočega odnosa do potnikov. Glede na široko širjenje se je zapis očitno dotaknil marsikoga. Saj vemo, da vlaki zamujajo zaradi del. A kaj točno se dela in zakaj? Kdaj se bodo dela končala? In kdaj se bomo spet lahko zanesli na vozne rede?
Železnice so bile dolga desetletja zanemarjen prometni sistem. Razvoja ni bilo, zaostajalo je vzdrževanje tirov, sredi prejšnjega stoletja je bilo nekaj prog celo ukinjenih. Tudi v novi državi smo potrebovali kar dvajset let, da je obseg vlaganj v železnice ujel tistega v ceste. A zdaj se že dobro desetletje gradi in kaj smo dobili? V resnici ni videti veliko, skoraj pri vseh že končanih projektih je šlo predvsem za temeljito obnovo prog, ki so bile pač predolgo zanemarjane. V najboljšem primeru smo dobili elektrificirane in tehnično posodobljene proge ter nekaj prenovljenih postaj. Zdaj so na vrsti prenove pomembnejših postaj na glavnih progah, med drugim v Zasavju in tudi v Ljubljani, kakor lahko preberemo na posebni strani direkcije za infrastrukturo. Ne le glavna postaja, na novo se menda načrtujejo tudi postaje Zalog, Polje, Moste in Šiška ter kar nekaj nadvozov, podvozov in podhodov.
To pa je menda le uvertura, sledile naj bi končno tudi hitrejše in zmogljivejše proge. Pripravljajo se načrti za dvotirno gorenjsko, dolenjsko in kamniško progo. Skupaj z deloma novo primorsko progo ter prej omenjenimi posegi proti Zasavju in v Ljubljani bi to v roku kakšnega desetletja moralo prinesti tudi hitrejši in bolj pogost primestni železniški promet, z vlaki v konici na 15 minut.
Ob razgretih razpravah o zastojih na cestah je pravzaprav zelo dobra novica, da se pomembni projekti za njihovo razbremenitev pripravljajo in deloma tudi že izvajajo. A tega ne od Slovenskih železnic ne od države doslej nekako nismo zelo jasno slišali. Pravzaprav se je treba kar potruditi, da na spletu najdemo vsaj osnovne informacije o projektih, z nekaj suhoparnimi opisi in včasih celo s kakšno vizualizacijo bodočega stanja, načrte predvidenih ureditev pa bomo zaman iskali.
A ker del očitno še lep čas ne bo konec, bi bilo več kot dobrodošlo, če se pristojna direkcija ter Slovenske železnice povežejo s kakšno napredno komunikacijsko ekipo in se resno potrudijo z vključevanjem javnosti v načrtovanje in z informiranjem o tem, kaj se načrtuje, kdaj bo bolje in kako naj preživimo do takrat. Pomagali pa bi tudi realistični vozni redi. Če namreč železnicam ne bo hitro uspelo povrniti zaupanja v urnike, se lahko zgodi, da bodo še zadnji potniki obupali ravno takrat, ko bodo vlaki postali res jaki.
