Z javnim ognjemetom v topli in jasni noči ter privatnimi bliskanji in pokanji vse do jutra smo tudi v našem mestu pokazali, da v tem letu še ne nameravamo spreminjati navad in zmanjševati svojega prispevka k uničevanju okolja. Hkrati s tem je v precej daljšo in bistveno bolj megleno noč naše družbene stvarnosti eksplodiralo pomanjkanje dostopa do javnega zdravstva kot logično nadaljevanje ekonomske strategije, ki že dolgo prinaša visoke oktanske dobičke na račun razpada javnega potniškega prevoza in temu primerne množične privatne iniciative ponosnih lastnikov bleščeče in hrumeče pločevine pri vsakodnevnem gnetenju v naše mesto.
Gospodarski napredek se že dolgo kaže tudi na drugih področjih. V dobro skriti notranji lepoti naše centralne, v italijanskem renesančnem slogu zgrajene poštne palače lahko, preden se postavimo v vrsto, v avli kupimo revije, s katerimi si popestrimo čas čakanja, in sladkarije, s katerimi vnesemo v svoje telo za to potrebno energijo. Še bolj opazen je napredek v videzu centra našega mesta. Ta se je začel nekako takrat, ko so staro, v okolje vpeto zgradbo na Čopovi podrli in na njenem mestu postavili moderen Müllerjev steklenjak, ki se je zaradi reklamnega blišča, ki je kasneje preplavil eno naših najlepših ulic, vmes že povsem zlil z okoljem.
Ker nam svetloba in gibanje prinašata občutek sreče, vlečeta nase tudi naše poglede. Zato so stilsko zasnovane in okolju prilagojene okrogle plakatne stebre povsem zasenčili oziroma presvetlili moderni digitalni displeji. ki odvračajo našo pozornost od ljudi, arhitekture in prometa ter nas opozarjajo na pomembnejše reči. Z enega od mnogih, ki nas v stari Ljubljani vabijo, da skrbimo za okolje, se vozimo z mestnim vlakcem ter obiskujemo gledališča in restavracije s hitro hrano, je nedavno vame zableščalo opozorilo, da drevesa niso oglasna deska, s čimer se popolnoma strinjam. Drevesa so oglasna deska na vasi. Mesto, kot je naše, pa si je že dolgo pred njegovim rušenjem za oglasno desko izbralo pročelje Kopališča Ilirija. Čudovito bleščeča se oglasna deska je stena Plečnikovih arkad, ki nam z reklamami za prestižne ure in nadaljevanke na Foxu omili pogled na gmoto novega Šumija. Oglasna deska pa so seveda tudi najlepše ulice stare Ljubljane.
Nekdo, ki piše grafite, se mora zelo potruditi, da tako pritegne pogled, kot ga vlečejo nase svetlobni displeji. In če stane grafitiranje fasade dobrih dvesto evrov, me prav zanima, koliko stane reklamni poseg v podobo starega mestnega jedra.
