Turist je ena najbolj nenavadnih človeških podvrst. Bitje, ki se odpravi nekam, za koder je – bržkone od drugih turistov – slišal, da je tam lepo. A ko tam sreča druge turiste, je strašansko razočaran in nejevoljen. Preveč turistično je, zmajuje z glavo in viha nos nad spominki Made in China. Ko sede za mizo nekje v tujem mestu in začne preučevati jedilnik, ne pomisli, kako bo s svojim nepremišljenim zapravljanjem otežil življenje prebivalcem. Turist si ne beli glave s cenami, reče si »Kdaj si pa bom privoščil, če ne zdaj!«, naroči turistični meni in brez pomisleka poravna račun.
O vsem tem razmišljam te dni, ko se kot turistka potikam po Barceloni. Eno od mest, ki je v Evropi postalo zlovešč primer turističnega opustošenja, prave pravcate turistične monokulture, za kar so skovali poseben termin – barcelonizacija. Trume turistov so prihajale v prestolnico Katalonije in poceni zabave, domačini so se na turistično mano odzivali z vedno novimi turističnimi zmogljivostmi, dokler ni vsega postalo preveč. V Barceloni so leta 2021 kot prvi v Evropi – ne brez negodovanja nekaterih meščanov – prepovedali oddajanje stanovanj za manj kot mesec dni. O nečem podobnem se zdaj razpravlja tudi v Ljubljani. Ali je ukrep v Barceloni obrodil sadove, na podlagi kratkega obiska ne morem soditi. Iz prve roke lahko le potrdim, da so se skladno z zakonom ponudbe in povpraševanja cene preostalih turističnih nastanitev zvišale, kar je že samo po sebi svojevrstno sito. Višje so tudi cene v gostinstvu, da ne govorimo o vstopninah.
Neprijetna lastnost Evropske unije je, da izrecno prepoveduje dvojne cene. Kolikor plačajo turisti, plačajo tudi domačini, in obratno. Ljubljančani to še predobro vemo in nemogoče je bilo hoditi po Barceloni, ne da bi se spraševala, ali sem se nemara podala v prihodnost. Ali Ljubljana na poti barcelonizacije še lahko spremeni smer? Bo javna razprava o tem kdaj potekala brez lepodušništva in dvoličnosti, pod plahto katerih ljudje tako radi pozabljajo, da smo vsi kdaj turisti – tudi tisti, ki se imajo za popotnike? Turist je v svojih ravnanjih in razmišljanjih navadno skrajno protisloven in dobršen del življenja preživi v zanikanju. Dežurni moralisti bodo vedno vihteli prst v svarilo, da je turizem kuga sodobnosti, pri tem pa pozabljali na vse, ki od tega živijo (serijski lastniki stanovanj za kratkoročni najem so iz tega izvzeti – oni so res nebodijihtreba), in na priliv, ki ga turisti zagotavljajo za mestni proračun. Če ga bo Ljubljana znala uporabiti tako kot Barcelona pod levičarsko županjo Ado Colau, bomo imeli vsaj več zelenih površin in urejen javni prevoz … Če je to prihodnost, ki nas čaka, se nam ni bati.
