‘Pri ognjemetih, ki jih naroči Mestna občina Ljubljana, gre za razmeroma kratkotrajno onesnaženje zraka, kar so dokazale tudi meritve Instituta Jožefa Stefana. Izvedli ga bomo, ker prinaša veliko veselje meščanom in obiskovalcem ter predstavlja pomemben del praznovanja, z njim pa želimo tudi preprečiti pojav manjših zasebnih ognjemetov, ki so okolju bolj škodljivi.«
Takole v Ljubljani že nekaj let utemeljujejo, čemu bo prestolnica v nasprotju z mnogimi drugimi mesti na prehodu v novo leto še vedno pošiljala v zrak rakete z Ljubljanskega gradu. In trdijo nekaj, kar preverjeno ne ustreza resničnosti. Da bodo z osrednjim ognjemetom preprečili pojav manjših zasebnih, ki so okolju bolj škodljivi, ker je mestni tako rekoč skoraj »okoljevarstveni«, je bolj pobožna želja magistrata (ali prazen izgovor) kot pa kak približek realnim pričakovanjem. Kajti osrednji ognjemet niti približno ne zaduši zanesenosti številnih, ki s strašnim navdušenjem spuščajo v zrak rakete v svojih lokalnih mestnih okoljih. Iz večletnih lastnih izkušenj v bližini Bratovševe ploščadi lahko zanesljivo trdim, da okoli nas za vsako silvestrovo, in že nekaj dni prej in še zatem, poka kot na fronti prve svetovne vojne in da je lokalnim zažigalcem vseh vrst pirotehnike povsem vseeno, ali z Ljubljanskega gradu kaj izstreljujejo ali pa ne. Nasprotno, zdi se, da če mestna oblast tako goreče brani svoj ognjemet, potem »naši« še z večjim veseljem mečejo na cesto vse, kar glasno poka, pa naj je prepovedano ali ne, in izstreljujejo v zrak vse, kar je glasno, leti in se sveti. Nekako po načelu, da »dobri« zgledi vlečejo.
Za nas, ki očitno ne sodimo med tiste meščanke in meščane, ki jim je silvestrska izmenjava ognja »v veliko veselje«, to pomeni, da se naša, v običajnih časih sicer predrzna in junaška mačka skrije v najgloblji kot stanovanja, pes pa se trese v zadnjem kotu tuš kabine, čeprav sicer prostovoljno ne prestopi praga kopalnice, ker ne mara, sicer redke, a včasih nujno potrebne osebne higiene v kopalni kadi. Za mlado mamico pri sosedih to pomeni, da bo ob pol devetih zvečer zaman uspavala svoje nekaj mesecev staro dete, ker četudi bi ji po nekem čudežu to uspelo, spanec dojenčice ne bo prav dolgo trajal in se že sedaj pripravlja na dolgo in naporno noč. Zato se sprašujem, ali nas je res tako malo tistih meščank in meščanov, ki nam je silvestrsko pokanje in raketiranje vse prej kot »v veliko veselje« – nasprotno, za nas predstavlja veliko nadlego –, skratka ali nas je res tako malo, da župan lahko tudi v našem imenu govori, kako srečni smo vsi, če še naprej izstreljuje rakete z Ljubljanskega gradu.
