Čili se je priklatila k nam nekega toplega pomladanskega dne. Bila je nenavadno majhen mladič, če si iztegnil prste, je je bilo komaj dovolj za eno dlan, in še danes je večina mačk večjih od nje. A velikost pri njej očitno ne pomeni nič, že vsa drobcena je pokončala dva ptičja mladiča v bližnji cipresi, kar je v nas vzbudilo čisto grozo in spoznanje, kako kruta je narava v nagonu za preživetje. Ne glede na to, da ji pravzaprav od tega ni bilo treba preživeti, se je njen lovski nagon kasneje le še krepil in ptiči so se kljub mrazu in lakoti po nekaj bolečih izkušnjah odločili, da v naši ptičji hišici ne bodo iskali hrane, na predpražniku in na tleh tuša v kopalnici pa je svoj predzadnji počitek našla prenekatera miš, ki se je znašla v njenem lovskem revirju. Od tod se je je prilepilo tudi njeno ime. A kakor je Čili ostra do svojega plena, je toliko bolj mila in potrpežljiva do roke, ki jo hrani, in do vseh ljudi nasploh. Tudi najmlajšemu članu družine, ki jo vleče za ušesa in brke, še nikdar ni pokazala krempljev.
Čili je ciganske nravi in kaj hitro je razširila svoj revir z vrta v okolico, ki je bila precej širša, kot se nam je njenim skrbnikom še zdelo varno, njeni potepinski pohodi pa se niso vselej končali v toplem zavetju doma. Nekoč je ves teden ni bilo in vsi žalostni, a z upanjem v srcu, da še živi, smo pogledovali na spletne strani zavetišč, če bi se le kje pojavila. In res se je, poimenovali so jo Minka in ji iskali novega lastnika. Srečni, da smo jo vendarle spet našli, smo se do solz nasmejali ob spoznanju, kako neprimerno ime je doletelo tako neustrašno mačko, kot je naša.
Poznajo jo vsepovsod v okolici, s hišnikom bližnje šole sta si nekajkrat delila pico in v poletnih dneh ob odprtih oknih je zabavala otroke in (manj) učitelje v pritličnih učilnicah. Našla je celo pot v računovodstvo. Ker smo ji obesili ploščico s telefonsko številko, so nas klicali tako iz bifeja v parku pred Bratovševo ploščadjo kot tistega pri Tušu, kjer je žicala za kak priboljšek ali pa le za nekaj prijazne nežnosti.
Edini čas v letu, ko povsem skopni njena neustrašnost in pogum, je ta decembrski. V dneh pred božičem in Silvestrom sklene premirje z našo psico Lotto in skupaj se zavlečeta v najtemnejši kot kopalnice, od koder prestrašeni zreta v svet in se sprašujeta, ali se je začela tretja svetovna vojna ali pa je šel po zlu ves človeški razum.
V imenu naše Čili, Lotte in vseh ljubljanskih psov in mačk vas zato, drage Ljubljančanke in Ljubljančani, prijazno prosim, da v prihajajočih dneh mestnih četrti ne spremenite v bojna polja, kamor morate zmetati vse petarde in izstreliti vse rakete, kar jih je premogel vaš žep. Hvaležno vam bo tudi marsikatero bitje na dveh nogah.
