Pred kratkim sem imel po dobrem desetletju ponovno priložnost obiskati Barcelono. Malo iz radovednosti, malo pa zaradi lokacije mojega sestanka sem si rezerviral prenočišče v hotelu precej daleč od središča mesta, v predelu, ki še vedno velja za revno industrijsko predmestje. Pričakoval sem vsaj malo mediteranske razpuščenosti, avtomobile, ki trobijo, ozke in zaparkirane pločnike. Pričakalo pa me je predmestje, ki ga v ničemer bistvenem nisem mogel ločiti od mestnega središča. Kakovostne ureditve javnega prostora in vgrajeni materiali, urejeni in široki pločniki, trgovine in lokali na vsakem vogalu in sodobne prometne ureditve. Po ožjih ulicah je promet povsod omejen na 30 kilometrov na uro s prednostjo kolesarjev. Kjer je prostor za dva vozna pasova, je eden namenjen dvosmerni kolesarski stezi, če je prostor še za en pas, je največkrat namenjen ločenemu pasu za avtobuse. Parkiranih avtomobilov je v javnem prostoru le za vzorec.
Še bolj impresiven je standard javnega potniškega prometa, ob katerem lahko zardi celo Dunaj. Od moje predmestne stanovanjske ulice so bile na manj kot sedem minut hoje dve progi podzemske železnice, ki peljeta na tri minute, in tri proge primestne železnice, ki peljejo na deset minut. Gosta mreža avtobusnih prog predel povezuje v vse smeri. Nekatere med njimi tudi ponoči peljejo do središča mesta na vsakih 15 minut.
V strokovni javnosti veliko pozornosti vzbuja koncept superbloka, pri nas znan iz modernističnega urbanizma, ki pa so ga v Barceloni uporabili za preobrazbo historičnih sosesk. Ulične prostore nekoč prometnih cest so preoblikovali v privlačne ozelenjene javne prostore, kjer je motorni promet zelo omejen ali v celoti prepovedan. Pri tem ne gre za neki obrobni pilotni projekt, pač pa so v le nekaj letih celovito preoblikovali javni prostor celih mestnih predelov.
Kljub močnim in naprednim javnim politikam ima tudi Barcelona seveda celo vrsto težav. Najbolj razvpita med njimi je stanovanjska kriza, ki so jo zaostrili predvsem razvoj turizma in z njim povezanih platform za kratkoročno oddajanje stanovanj ter tako imenovani digitalni nomadi, ki živijo v Barceloni, prihodke pa jim omogočajo dobro plačana dela na daljavo. Še večja težava, ki se je ta trenutek še ne občuti, pa je dolgotrajna suša in izčrpane zaloge pitne vode v zaledju. Podnebna kriza pač ne prizanaša nikomur. Med Ljubljano in Barcelono je veliko razlik. Pa vendar je kar nekaj tudi podobnosti, tako v družbenih in ekonomskih okoliščinah, razvoju turizma kot tudi v močni in učinkoviti mestni upravi. Vsekakor je Barcelona dokaz, da za učinkovit javni promet in napredne prometne ureditve ne potrebujemo depresivnega vremena in germanskega jezikovnega okolja.
