V Medprostoru so tudi avtorji ureditev javnih odprtih prostorov v Ljubljani, Podgorici in Beogradu, kjer so s svojimi rešitvami prepričali na natečajih in neposrednih povabilih.
Lotevate se zelo raznolikih projektov, od oblikovanja družinskih hiš, ureditev javnih prostorov do interpretacij zgodovinskih prostorov. Kakšen je vaš pristop k snovanju arhitekture?
Jerneja Fischer Knap: Ne glede na različne projekte se vseh lotimo na zelo podoben način, saj pri vseh izhajamo iz konteksta in njegove ohranitve. Izhodiščno se karseda enakovredno posvečamo vprašanju umestitve objekta v prostor in tudi njegovim uporabnikom. To je nit, ki ji sledimo skozi naše projekte.
Ob zasebnih projektih je predstava o uporabniku zelo konkretna. Kako obravnavate uporabnike v javnem prostoru, saj govorimo o zelo heterogeni skupini?
Rok Žnidaršič: V obeh primerih gre za posebno odgovornost. Kot že omenjeno, k projektom vedno pristopamo na podoben način, kar na eni strani vključuje težnjo po inovaciji, na drugi pa kontekstualizacijo. Uporabnike si želimo o prostoru tudi izobraževati. Do končnega rezultata pridemo skozi proces, ki vključuje veliko vmesnih korakov in jasna izhodišča. Zato za velike in male projekte napišemo podobno natančne cilje. Od individualnih naročnikov pričakujemo to, kar skozi projektne naloge dobimo od javnih naročnikov. Poskušamo jih spodbuditi, da nam ne govorijo o tem, kakšno hišo si želijo, temveč kako si želijo v njej živeti.
Kaj menite o arhitekturni ozaveščenosti oziroma neozaveščenosti v našem okolju?
Jerneja Fischer Knap: Premalo je zavesti o tem, da je prostor dobrina, ki je ne moremo zlahka povrniti, zaradi česar se poskušamo sami odgovorno vesti. Na prostor lahko pozitivno vplivamo že z omejitvami želja, pa naj gre za javne ali individualne naročnike.
Rok Žnidaršič: Postopoma se te stvari sicer spreminjajo, vendar gre za dolgotrajen proces. Največji potencial za arhitekturno ozaveščanje je v programih, ki v zadnjih desetletjih izobražujejo najmlajše skupine družbe in z njimi tudi vzgojno-pedagoški kader. Na tak način bomo s pozitivnimi zgledi na dolgi rok prišli do dobrih rezultatov. Pri čemer bo treba v določenih delih države prostorsko identiteto, likovno kulturo in odnos do prostora ter skupnega postaviti na novo. Da bomo končno razumeli, da divje pobarvana fasada ni problem lastnika, temveč vpliva na celotno okolje, saj ga vizualno onesnažuje.
Samo Mlakar: Širša izobrazba o prostoru je ključna. Odgovornost do okolja pa je najlažje izraziti prek natečajev, kjer nabor prejetih rešitev omogoča najboljšo izbiro.
Rok Žnidaršič: Natečaj je zagotovo eden ključnih demokratičnih procesov pridobivanja najustreznejših rešitev za določene prostorske in programske situacije. Gre za eno od kvalitet, ki jih je naša stroka ohranila, s tem pa tudi svojo kredibilnost, kljub pogostim spekulacijam o tem, da temu postopku ni mogoče zagotoviti integritete.
Ureditev v zgodovinskem kompleksu Žička kartuzija, ki je bil med nagrajenimi projekti zaključen nazadnje, je odprla vrsto vprašanj o načinih ohranjanja obstoječega prostora, obravnavi ruševin, varstvu kulturne dediščine in mestu sodobnih intervencij.
Rok Žnidaršič: Pri Žički kartuziji gre za izjemno kompleksno zgodbo, že zaradi časovnega in interdisciplinarnega okvira projekta. Projekt je zahteval izjemno zbranost in posvetitev. V teh dveh letih, koliko je trajal, je bilo treba osvojiti specifike kartuzijanskega prostora in hkrati značaj konkretnega fizičnega prostora, v katerega smo vstopili tako rekoč v naglici, v delno že izvedeno sanacijo ostalin in vzpostavljeno gradbišče ter poleg tega še v izjemno razgreto politično in strokovno ozračje. Vendar verjamemo, da so situacijo rešile vrednote projekta, saj je nastala zasnova, v kateri je odnos do prostora utemeljen skozi spomin več generacij, ko je bila redovna cerkev romantična razvalina. S svojo intervencijo smo želeli to nematerialno vrednoto ohraniti, enakovredno z materialnimi zapisi ostankov stavbe za nadaljnje interpretacije. Intervencijo smo tako zasnovali v sozvočju s celoto in z vsemi zgodovinskimi plastmi prostora, zaradi česar smo se odločili za bolj tehnološki pristop, ki obenem omogoča tudi zaščito kamnitih zidov in cerkvene ladje.
Je bil projekt težek?
Samo Mlakar: Bil je predvsem intenziven, ker je imel tesen časovni okvir. Poleg tega je šlo za ureditev enega od pomembnejših spomenikov v slovenskem prostoru.
Rok Žnidaršič: V projektu smo videli priložnost za vpeljavo sodobne konservatorske prakse, ki jo pri nas sicer že nekaj časa poznamo, recimo na primeru ljubljanskega gradu, kjer so sodobne intervencije v enakovrednem dialogu z zgodovinskimi plastmi prostora. Vendar se večina konservatorske stroke s tem nikoli ni poistovetila. A pri Žički kartuziji se je pokazala priložnost, da bi to prvič lahko bilo mogoče, in tako se je tudi zgodilo. Umetnostnozgodovinska, konservatorsko-restavratorska in arhitekturna stroka so pri tem konceptu stopile skupaj in ga podprle ter pri tako pomembnem spomeniku omogočile preboj.
Ali za vsak projekt naredite maketo?
Samo Mlakar: Na maketi preverimo izhodiščni koncept, saj so pomemben poligon preizkušanja, veliko bolj kot 3D-modeli. Na maketi so dobro razvidna razmerja, ki se v 3D-okolju pogosto zameglijo. Maketa, ki je pomanjšana arhitektura, nam pri ustvarjanju zelo pomaga raziskovati prostorske možnosti.
Rok Žnidaršič: Skozi maketo iščemo tudi svoj lastni odnos do projekta. V maketah je ohranjeno veliko resnice o arhitekturi. Poznamo zgodovinsko arhitekturo, za katero še vedno obstajajo modeli, in tisto, ki obstaja celo samo kot maketa in je postala mitska, kot na primer neizvedeni projekt Plečnikovega parlamenta v Tivoliju.
Rok Žnidaršič, kot je znano, boste v sredini leta v vlogi prvega ljubljanskega urbanista nadomestili Janeza Koželja. Kakšna je vaša vizija Ljubljane?
Rok Žnidaršič: Menim, da je strategija za Ljubljano iz leta 2006 dobro zastavljena, predvsem v smislu, da bi Ljubljana postala sonaravno mesto, ki je povezano s svojim zaledjem, izkorišča svoje naravne vire in je socialno občutljiva. Velik zalogaj v Ljubljani je rešitev prometa, predvsem individualnega motornega in njegova nadomestitev z drugimi oblikami mobilnosti. Ljubljana je dobro vpeta v kulturno in naravno krajino, ki pa je lahko bistveno več kot le produktivna, kmetijska krajina, saj gre za prostor, ki vzpostavlja trajnostne vrednote v dobesednem pomenu. In sicer o tem govorimo, ko ljudje okolje uporabljajo za rekreacijo, izobraževanje in umik ter zdravo življenje. To je vrednota, ki je ne bi smeli nikoli pozabiti in bi jo morali z vsakim projektom utrjevati. Premalo se zavedamo največjega javnega prostora v Ljubljani, kar je PST, ki ima zelo posebno vlogo in je simbol tega mesta ter vedno znova omogoča preizpraševanje o humanistični dimenziji javnega prostora in kakovosti življenja v mestu.
O Ljubljani ne moremo govoriti ravno kot o socialno občutljivem mestu, če pomislimo samo na draga najemniška in lastniška stanovanja.
Rok Žnidaršič: Skozi ves zgodovinski razvoj mest je bilo mestno središče vedno tisto, ki je bilo reprezentacija in identiteta. Če pomislimo, kako je bilo mestno središče zgrajeno v preteklih obdobjih, denimo v socializmu, ki ga vedno postavljamo kot primer socialno vključujočega načrtovanja, je bila v 70. letih v središču Ljubljane zgrajena velika nadstandardna soseska Ferantov vrt. V bistvu gre za vprašanje ravnovesja, ki ga lahko vzpostavimo šele s primerno kritično maso stanovanj, ki niso le za trg, temveč je z njimi mogoče vzpostaviti najemno politiko, ki znižuje vrednost nepremičnin in s tem uravnoteži vprašanje socialne slike centralnega mestnega območja.
Kaj pa obremenitev
Ljubljane s turizmom?
Rok Žnidaršič: Vprašanje je, kako pri tem ujeti ravnotežje. Kako spremeniti značaj javnega prostora, ki bo kakovosten tako za meščane kot za turiste. Pri čemer je treba imeti v mislih celoten proces razvoja mesta iz središča navzven, proti obrobju. Kar je dolgotrajen proces in se je v tem času v Ljubljani šele začel dobro kazati. S tem ko proti obrobju mesta prenašamo vso kakovost, ki je vzpostavljena v središču mesta, se bo bolje razporedil interes, ki je danes mogoče preveč zgoščen v starem mestnem jedru.
Za svoje delo ste v biroju prejeli že več nagrad, s projekti zmagali na javnih natečajih, z ureditvami v javnem prostoru pa ste bili v Ljubljani že večkrat deležni kritik, pred leti recimo ob postavitvi Spomenika žrtvam vseh vojn, nedavno ob projektu rekonstrukcije Plečnikovega avditorija. Kako sami razumete ambivalentnost do vašega dela, če bi temu lahko tako rekli?
Rok Žnidaršič: Kritike so najbolj normalna stvar in poskušamo jih obrniti v prid projekta. Razumemo jih kot nekaj, kar zahteva še dodaten premislek, in so do neke mere dobrodošle, saj pričajo o tem, da za projekt obstaja širši interes. Škandal je vedno, ko se dogajajo spremembe v prostoru, saj jih ljudje težko sprejemajo in so do njih nezaupljivi. Razvoj Ljubljane je dolgo stagniral, v mestu praktično stojijo vse državne investicije. Nismo navajeni, da se mesto spreminja, in nismo navajeni njegove sodobnosti. Zelo radi hodimo po svetu in občudujemo sodobne intervencije v zgodovinska mesta, nismo pa pripravljeni, da se to dogaja pri nas. V tem pogledu je aktualno vprašanje, kako v urbanem okolju opraviti produktivne participatorne procese. Menim, da je to odgovornost različnih strok, ki naj skozi civilne iniciative podajajo operativne pobude za spremembe in pobude za ohranjanje določenih vrednot v prostoru.
