Čeprav je Jožef Trpin po izobrazbi kemik, ves čas zaposlen v farmacevtskem podjetju, se že od otroštva resno posveča raziskovanju zgodovine ljubljanskih avtobusov in trolejbusov. Od nekdaj so ga namreč navduševali »videz, oblika, barva oz. kot obraz mestnih vozil, poleg tega pa tudi njihove tehnične značilnosti.« Že kot osnovnošolec je poznal vse tipe mestnih vozil, njihove interne številke in s kolesom prevozil trase za mnogimi trolejbusi in avtobusi, največkrat krožno progo Moste – Žale – Moste in se poleg tega tudi večkrat zapeljal okrog remize, da bi ugotovil, kaj je novega. Mnoga vozila je tudi narisal. Kar ni bilo težko, kot pravi, saj je bil njegov pokojni oče Jože Trpin grafik in akademski slikar. Vsa ta desetletja si je ljubiteljski raziskovalec zapisoval tudi podrobnosti o notranji opremi mestnih vozil, celo barvo tal in kakšna so bila držala sedežev. Kakšnega od avtobusov je na končni postaji, da je pridobil prave dimenzije tudi kar sam pomeril – vse od širine oken do dolžine vrat in ostalega.
Poleg lastnih zapiskov, katerih del so tudi številne tabele o vožnjah, je sistematično izrezoval fotografije in prispevke iz časopisov ter zbiral še drug material o ljubljanskih trolejbusih in avtobusih. Redno je obiskoval različne arhive, knjižnice in muzeje, podatke pa je zbiral tudi v pogovorih z mnogimi prijatelji in upokojenci Avtomontaže in nekdanjega podjetja Ljubljana Transport. V vseh teh letih raziskovanja je Jožef Trpin nabral ogromno gradiva o razvoju ljubljanskega javnega prometa, kar načrtuje predstaviti v prihajajoči enciklopediji z naslovom Trolejbusi in avtobusi Ljubljane med leti 1927 in 1994. 38 fotografij, ki bodo objavljene v monografiji, pa si je od danes od 17. ure naprej in vse do 3. maja mogoče ogledati na istoimenski fotografski razstavi na ploščadi Muzeja novejše zgodovine Slovenije.
Prva avtobusna linija v Ljubljani
Med letoma 1927 in 1928 je v Ljubljani kar nekaj prevoznikov pridobilo koncesijo za prevoz potnikov po mestu. Prvi, ki je redno vozil po voznem redu, je bil France Magister, ki je 24. oktobra 1927 začel voziti od Figovca mimo nekdanje tovarne Stora (kasneje Dekorativna) v Šentvidu in dalje do podružnice Stora v Gameljah (kasneje tovarna Rašica). To je bila torej prva redna mestna linija javnega prevoza v Ljubljani, pojasnjuje Jožef Trpin in zato je to tudi mejnik, s katerim začenja svojo razstavo o razvoju ljubljanskega mestnega prometa. Končuje jo z letom 1994, ker je takrat podjetje LPP še zadnjič kupilo »visokopodenske avtobuse, ali kakor so jim vozniki dali vzdevek, 'klasiko'. Kar pa tudi nekako sovpada še z osamosvojitvijo Slovenji,« pripoveduje sogovornik in ob tem spomni, kako so nekoč po Ljubljani vozili avtobusi s stopnicami.
Kot še pojasnjuje Trpin, bo na razstavi mogoče videti veliko fotografij, ki niso bile še nikjer objavljene, dodal pa je tudi tiste, na katerih je lepo vidna umeščenost mestnih vozil v ljubljanski prometni utrip. Marsikomu bodo prav te fotografije pomenile dragoceno pričevanje o preteklosti.
