»Ljubljana je kot jama brez dna, kar me veseli,« zbiratelj Zmago Tančič odgovarja na vprašanje, ali ima seznam tega, s čimer bi svojo zbirko starih razglednic, ki je, »kot mi je znano, največja tovrstna zasebna zbirka pri nas«, želel dopolniti. Enega od biserov, čeprav je v Tančičevih albumih teh veliko, je dobil že precej na začetku svojega zbirateljstva, ki sega v 80. leta prejšnjega stoletja. Najstarejšo ohranjeno in znano razglednico Ljubljane – barvno litografijo z motivom Tivolija in mestom v ozadju iz leta 1891 – je Tančič leta 1985 dobil od zbiratelja v Trstu. Zamenjal jo je za nekaj starih razglednic Trsta. »Ko sem jo dobil, se sprva niti nisem zavedal njene posebnosti. To sem spoznal nekoliko kasneje,« pravi sogovornik, ki ga, čeprav je zbiratelj že dolgo časa, kakšna stvar še vedno preseneti. Tako je pred dobrima dvema mesecema dobil »fantastično razglednico«, ki ga je izredno razveselila. »Stare razglednice Ljubljane zbiram že dolgo, a do pred kratkim nisem vedel, da obstaja tudi kakšna taka. Gre za razglednico Kavarne Evropa s fotografijami njene notranje opreme in vrta. Dobil sem jo od koroškega zbiratelja, s katerim sva naredila izmenjavo, kar je bolje kot odkup, saj je vrednost razglednice težko oceniti. Zame je veliko vredna, za koga drugega ne.«

Konec 19. in v začetku 20. stoletja je bilo običajno, da so hoteli, kavarne, gostilne, obrtne delavnice in tovarne, denimo tobačna tovarna v Ljubljani, imeli svoje razglednice. Te so bile kot reklamni letaki, ki so jih ljudje pošiljali naokoli. V kavarnah so imele razglednice z namizno pošto tudi posebno vlogo pri družabnih stikih in zapeljevanju. V družabnih prostorih in na dogodkih so bile namreč v ponudbi tudi domiselne in šaljive razglednice, ki so bile namenjene prenašanju sporočil zgolj tam, in ne tudi pošiljanju naokrog izven tistega prostora, med gosti pa jih je prenašal natakar. Tančič ima več primerkov tovrstnega dopisovanja oziroma vzpostavljanja stika. Med njimi je tudi razglednica, ki jo je njegovemu staremu stricu v kavarni poslalo neko dekle. »Škoda, da nisem prej na svet prišla, morebiti bi bilo kaj ...« je napisala gospodična. Če niso vedeli imena osebe, ki so ji želeli kaj sporočiti prek namizne pošte, so se dopisovalci znašli z opisi, kot sta denimo »gospod za mizo na vogalu« ali »gospodična v zeleni obleki« in podobno. Medtem pa so na razglednicah, ki so krožile z običajno pošto, pošiljatelji s položajem znamke lahko prenašali tudi skrivna sporočila. Tančič ima v zbirki razglednice, na katerih so navodila za tovrstna sporočila. Z ležeče postavljeno znamko in motivom, obrnjenim navzdol, so recimo sporočili: »Samo zate gori moje srce.« Enako ležeče postavljena znamka, le z motivom, obrnjenim navzgor, pa je na primer pomenila: »Želim te videti.« Po drugi strani so pod znamkami pošiljatelji lahko skrivali politična sporočila, kar je ohranjeno denimo iz časa koroškega plebiscita, pri čemer so, da bi še bolj zakrili pomen, besedilo v slovenščini včasih zapisali v cirilici, kdaj celo v ruski.

Futurizem v Ljubljani

Prve razglednice so se v 70. letih 19. stoletja pojavile v Nemčiji, Angliji, Avstriji in Franciji. Razvile so se iz dopisnic, katerih poštnina je bila v primerjavi s pismi cenejša, prav tako je bilo pošiljanje brez pečata enostavnejše. Prvo dopisnico je dunajska poštna uprava izdala 1. oktobra 1869. »Da ne bi bile preveč puste, so pošiljatelji nanje tudi kaj narisali. Čez čas so dekoracije nanje začeli tiskati.« In od tu do pojava razglednic je bil le še korak. Motivi starih ljubljanskih razglednic in načini njihove izdelave, ki segajo vse od lesenih razglednic do litografij, fotografij in reproduciranih upodobitev Ljubljane znanih slikarjev ter dvojnih, trojnih in šestornih razglednic, so bili izjemno raznoliki. Izdajali so tudi primerke s futuristično vsebino, dva iz začetka 20. stoletja za Ljubljano hrani tudi Tančič. Na eni od teh razglednic je današnji Prešernov trg in na drugi Mestni trg, nad avtomobili, tramvaji in motorji na cesti pa so narisali še vlake in cepeline v zraku.

Kot še pravi zbiratelj, sta pri razglednicah zanimivi tako sprednja kot zadnja stran, saj sta poleg tega, kaj prikazujejo, lahko navdušujoča tudi njihova napisana vsebina in dejstvo, kdo jih je pošiljal. V svoji zbirki Tančič tako hrani najrazličnejše podpise – Ivana Hribarja, Ivana Cankarja, generala Maistra, slikarja Jakopiča in drugih. Kot še pojasni poznavalec, pa so razglednice prvi upad priljubljenosti doživele po letu 1920. »Z razširjanjem telefonov in avtomobilov so začele izgubljati svojo pomembnost,« vpliv predvojnega komunikacijskega in mobilnega razvoja predstavi Tančič. Drugi udarec razglednice doživljajo v našem času, ko jih izrinjajo pametni telefoni in družbena omrežja.

Zasebna zbirka, odprta za javnost

S svojo zbirko je Tančič že velikokrat sodeloval pri različnih razstavah, knjigah in raziskavah. Poleg starih razglednic, ki so njegova prioriteta, podpredsednik Numizmatičnega društva Slovenije zbira tudi druge stvari, povezane z zgodovino Ljubljane. Med njimi so spominki, reklame, dopisi in računi. Tako je denimo zanimiv račun iz Hotela Slon z letnico 1897. Napisan je na lepo dekoriran dopisni papir, na njem pa so med hotelskimi storitvami zaračunani tudi stroški za uporabo sveč.