Eno od letošnjih poletnih neurij je bilo usodno za paviljon ob nekdanjem hotelu Bellevue v krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Močan veter je eno od bližnjih dreves prevrnil na paviljon, ki se je sesedel. Na družbo Rastoder, ki je prek hčerinske družbe Bellevue investicije lastnica propadlega hotela Bellevue, smo naslovili vprašanja glede sanacije paviljona in načrtov s prenovo samega hotela, vendar odgovorov nismo prejeli.
Po poročanju STA pa je ljubljanska območna enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije prejela zagotovilo lastnika, da bo paviljon obnovil v izvirni obliki. To od njega terja tudi odlok o razglasitvi hotela Bellevue za spomenik lokalnega pomena, ki v varstvenem režimu predpisuje med drugim tudi varovanje obeh lesenih paviljonov z vsemi detajli. Kdaj bo investitor začel obnovo na območju propadlega hotela, nismo izvedeli.
Koželj: Pogled na propadajoči hotel je žalosten
Hotel Bellevue je v slabem stanju že več desetletij. Nekdanji ljubljanski podžupan Janez Koželj je nedavno za STA dejal, da je pogled na propadajoči hotelski kompleks žalosten. Zagotovil je, da si je občina prizadevala za obnovo hotela, a da preteklim lastnikom ni mogla pomagati drugače, kot da je skupaj z njimi iskala rešitve in prilagajala občinske prostorske akte. Koželj je še dejal, da občina ni imela operativnih inštrumentov,
da bi presekala agonijo Bellevueja niti v primeru malomarnega ravnanja
s kulturnim spomenikom. Omenil
je, da je denimo v Avstriji zakonodaja drugačna, saj občinam omogoča,
da lastnike zanemarjenih nepremičnin razlastijo.
Toda tudi slovenska zakonodaja omogoča razlastitev zaradi nevzdrževanja ali neprimernega ravnanja s kulturnim spomenikom. Zakon o varstvu kulturne dediščine dovoljuje razlastitev v primeru, »če so spomenik ali njegove zavarovane vrednote ogrožene in če njihove ohranitve ni mogoče doseči na drug način oziroma če ni mogoče na drug način zagotoviti dostopnosti spomenika v skladu z aktom o razglasitvi«. Skladno z zakonom mora biti poseg v pravico lastnika sorazmeren javni koristi, zaradi katere pride do razlastitve. Za lokalne spomenike razlastitev lahko sproži občina, za državne spomenike pa vlada, predpisuje omenjeni zakon. Razlastitveni zavezanec oziroma lastnik spomenika je v takšnem postopku upravičen do odškodnine ali do nadomestila v naravi.
Na ministrstvu za kulturo so dejali, da država doslej ni razlastila še nobenega lastnika spomenika državnega spomenika. Prav tako nimajo podatka, da bi za kulturni spomenik lokalnega pomena takšen postopek sprožila katera od občin. Generalni konservator na zavodu za varstvo kulturne dediščine dr. Robert Peskar je potrdil, da v Sloveniji ni primerov razlastitve lastnikov kulturnih spomenikov, »čeprav je kandidatov veliko«.
Na vprašanje, zakaj država in občine redko posegajo po tem ukrepu, je Preskar odgovoril: »Poleg pomanjkanja interesa je glavni razlog dokaj zapletena zakonodaja, ki zahteva zelo kompleksne postopke, ki jih navadno niti država niti lokalne skupnosti s svojimi kadri ne zmorejo izpeljati.
63. člen zakona o varstvu kulturne dediščine, ki je sicer dovolj jasen, je zgolj povod, medtem ko se dejanska razlastitev izpelje po prostorski in drugi zakonodaji.«
»Vsi ti postopki so dragi, sredstva zanje v proračunu niso zagotovljena. Obenem so dolgotrajni, saj posegajo v lastninske pravice. Finančna sredstva so potrebna za izplačilo odškodnine lastniku, ki je praviloma enaka ceni nepremičnine na trgu, ter tudi za obnovo in kasnejše upravljanje spomenikov,« so na ministrstvu pojasnjevali, zakaj menijo, da ne prihaja do razlastitev. Dodali so, da se raje opirajo na druge z zakonom predvidene ukrepe, »kot so inšpekcijski nadzori in ukrepi. Sicer pa ministrstvo za kulturo obnovo kulturnih spomenikov spodbuja tudi s finančnimi sredstvi prek spomeniškovarstvenega razpisa.«
Večletne prošnje niso
obrodile sadov
Preskar je zagotovil, da zavod redno spremlja stanje kulturne dediščine na terenu in lastnike tudi opozarja, če presodi, da so poškodbe posledica slabega odnosa oziroma nevzdrževanja. »V primeru najhujših oblik zanemarjanja ali uničenja pa tudi pošiljamo prijave na pristojni inšpektorat Republike Slovenije za kulturo in medije. Ta sicer tu in tam izda ustrezno odločbo o odpravi oziroma nujni sanaciji, a uspeha ni,« je povedal Preskar. Opozoril pa je, da ima problematika nevzdrževanja kulturnih spomenikov širši problem, ki je vezan na sistemsko financiranje področja ohranjanja kulturne dediščine. »V kontekstu obravnavane problematike so najbolj boleče izvršbe na osnovi inšpekcijskih odločb (na primer nujne sanacije za preprečevanje uničenja kulturne dediščine zaradi nevzdrževanja), ki bi jih moral izvesti ZVKDS, pa jih ne more financirati, ker resorno ministrstvo na tej postavki še vedno ni zagotovilo sredstev, na kar opozarjamo že vrsto let,« je opozoril generalni konservator na zavodu za varstvo kulturne dediščine.
Preskar je omenil primer na Štajerskem, kjer je občina Podčetrtek grad Podčetrtek, ki je bil na robu propada, pridobila tako, da je financirala interventni poseg na gradu, ki ga je v odločbi predpisala inšpekcija. Ker lastnik gradu stroškov posega občini ni povrnil, je občina dosegla vpis dolga v zemljiški knjigi, nato pa z odkupom večinskega lastniškega deleža grad pridobila v last.
