»Z javno vadbo, s kolektivnim plesom, protestiramo proti zapiranju tega enkratnega prostora Plečnikovega stadiona, spomenika državnega pomena, in pozivamo k sodobni, demokratični, strokovni razpravi o njegovi usodi,« pravita Nika Grabar in Neja Tomšič, ki z Martinom Bricljem Barago in Milošem Koscem sestavljata raziskovalno-umetniški kolektiv Nonument Group, ki je v sodelovanju s Centrom za kreativnost pri Muzeju za arhitekturo in oblikovanje organiziral terenski dogodek Plečnikov stadion: Proste vaje. Koreografijo skupinske vadbe, ki so jo izvajali, je na podlagi ohranjenih načrtov sokolskih vaj iz leta 1922 s svojo interpretacijo zasnoval plesalec in koreograf Žigan Kranjčan. Terenska intervencija pa je tako oči javnosti obrnila k izginjajoči arhitekturi v mestu.
»V zvezi s stanjem in usodo Plečnikovega stadiona se že vrsto let kritično oglašajo arhitekturna stroka, okoliški stanovalci, iniciativa za ohranitev Plečnikovega stadiona v izvirni obliki, LOM. Vemo, da je stadion že vrsto let na mrtvi točki in propada, kar lahko razumemo tudi kot eno od strategij kapitaliziranja zemljišč: načrtno zanemarjanje do točke, ko je potrebno rušenje,« v problematiki bežigrajskega stadiona izpostavljata Nika Grabar in Neja Tomšič. Vendar pa, kot še dodajata, zgodba Plečnikovega stadiona ni samo zgodba o zanemarjanju dediščine velikega arhitekturnega mojstra, temveč je hkrati tudi del širše zgodbe ljubljanskih stadionov.
Za dostopnost kulturne dediščine
Za prvi jugoslovanski vsesokolski zlet, t. i. jugoslovanskega sokolstva, ki je bila pred 100 leti največji telovadni dogodek v regiji, so med današnjo Linhartovo in Topniško ter Zupančičevo jamo zgradili montažni stadion, ki so ga kmalu po dogodku najverjetneje razdrli. Leta 1925 so se prav tako za Bežigradom začela dela za Plečnikov stadion, ki zdaj že vrsto let propada, Ljubljana pa je medtem dobila tudi stadion, ki »naj bi ga nadomestil oziroma zadostil potrebam po sodobnem stadionu, a je bil projekt širšega območja le delno realiziran in opuščen, še preden je bil končan«. V luči teh dogodkov, kot še poudarjajo v Nonument Group, kjer se na različne načine ukvarjajo s procesi spominjanja in pozabe v prostoru, tako podpirajo idejo, da naj bo kulturna dediščina dostopna javnosti.
Vprašanja, povezana s propadajočim Plečnikovim stadionom, pa so hkrati tudi priložnost za razmislek o novih načinih upravljanja kulturne dediščine, in tako je ta prostor lahko teren za preizkušanje potreb skupnosti in skupnostnega vodenja, sta še prepričani članici raziskovalno-umetniškega kolektiva. »Ne potrebujemo milijonskih investicij, tudi ne nobene posebne urbane opreme, temveč v tem trenutku le zaščito tistega, kar je od stadiona ostalo. Hkrati pa je nujen resen strokovni premislek o tem, kaj meščanke in meščani Ljubljane na tej lokaciji potrebujejo. Zato je potrebna odprta, strokovna, demokratična debata o usodi tega nacionalnega spomenika,« sta še jasni Nika Grabar in Neja Tomšič.