»Lahko rečem, da nimam vsiljivega pristopa, po govorici telesa pri stranki takoj prepoznaš, ali si želi tvoje pomoči. Če nekoliko zgubljeno gleda naokoli, pristopim, če pa ima fokus ali se želi v knjigarni samo spočiti, jo pustim pri miru,« svoj prodajalski pristop pojasni Blaž Javornik. Kot še doda, marsikdo v knjigarno vstopi tudi zato, da pride malo »pomeditirat«, ne kupi ničesar, le na koncu se zahvali za nekaj miru, ki ga je tam doživel. Da je knjigarna založbe Sanje oaza miru, kamor se človek od bučanja mesta vedno lahko odmakne med listanje knjig na Trubarjevi, poskrbijo že z glasbo v ozadju. »Trudimo se, da bi imela knjigarna terapevtski učinek. Da je s svojo prijetno atmosfero nasprotje kakšnemu velikemu nakupovalnemu centru, kjer je slab zrak,« je jasen Javornik, za katerega je knjigarna zadnjih šest let tudi delovni prostor. Preden je v Hiši sanjajočih knjig začel delati še kot študent zgodovine in se čez čas tu tudi zaposlil, je v to in druge knjigarne v mestu ter razne antikvariate redno zahajal. Branje je z njim že od otroštva, že lep čas pa tudi kupovanje knjig, za katere pravi, da je v njih odgovore, usmeritve ali uteho mogoče najti za vsako emocionalno stanje in življenjsko situacijo.

»Knjige so duševna hrana, ki zelo pomaga. Kot zdravniki predpišejo recept, mi lahko predpišemo knjigo,« pravi sogovornik. Kar ponazori z nedavno izkušnjo, ko je prijateljici podaril knjigo Teorija čudnosti češke pisateljice Pavle Horákove. Ni sicer skrivnost, da je Javornik ljubitelj češke literature, a razlog, zakaj je za darilo izbral prav to knjigo, je predvsem nekje drugje. Protagonistka, stara 35 let, je namreč podobne starosti kot njegova prijateljica, ki se je po zaključku doktorata, polna vprašanj, kako naprej, znašla v podobnem prelomnem življenjskem trenutku kot literarna junakinja. Kot poudarja sogovornik, se premalo zavedamo, da nas vsaka knjiga že med samim branjem spreminja, pa čeprav morda le za odtenek. »Mislimo, da jo pozabimo, vendar je ne, saj se vtisne v nas in nas zaznamuje. V podobnih življenjskih situacijah pa se njena snov v nas največkrat tudi aktivira.«

V svet branja je vstopil z dedkom

Ljubezen do knjig je Blažu Javorniku, ki prebere kakšnih sto knjig na leto, privzgojil dedek, ki je bil slavist in dolgo časa tudi ravnatelj osnovne šole Prule. »Na tako lep način je bil iniciator mojega branja. Ni me prijel za ušesa, zdaj boš pa bral, temveč mi je s takšnim občutkom rekel, da bova skupaj pogledala v leksikon, kdo je to. H knjigam me je privabil brez prisile in tako je branje ostalo z mano do danes.« Ko sta z mlajšim bratom počitnice preživljala pri dedku in babici, so imeli ritual, da so po zajtrku eno uro brali, potem pa odšli na sprehod. »Na to imam zelo lepe spomine, in ko Mladinska knjiga dela ponatise otroških klasik, se mi med listanjem v živo prikaže spomin, kje sem kakšno od teh knjig prebral, komu sem jo posodil ...«

Za deseti rojstni dan, kot se spominja sogovornik, je od mame za darilo dobil splošni leksikon Sova. Enciklopedije in leksikone je začel z velikim veseljem prebirati, ko je predelal že ves dedkov nabor otroških knjig. Zakopan v podatkovno branje je stari leksikon tudi dopolnjeval. »V starem leksikonu sem pri ljudeh, ki so umrli, delal križce in dopisal letnico smrti in še kakšen podatek. Bil sem kot redaktor starega leksikona.« Prav tako je, danes magistrand zgodovine, pri pouku kdaj postregel s kakšnim dodatnim podatkom, ki ga ni bilo v učbeniku. Vendar to v razredu ni bilo sprejeto z navdušenjem, celo smejali so se mu ob tem, zato je sklenil, da bo v bodoče te stvari zadržal zase in znanje posredoval le, če ga bo kdo izrecno vprašal. Poleg tega se Javornik spominja, kako je šolske dni preživljal tudi skrit v knjižnici. »Knjižničarka me ni nikoli izdala, če sem se pred kakšno težavo ali naporno uro zatekel v branje med knjižnimi policami. Vse to branje je bilo dobra investicija za naprej.« Prav tako je, kot še pravi svetovalec v knjigarni, dobra investicija tudi nakup dobre knjige. »Če ni zate in je za darilo, z njo vedno in za vekomaj polepšaš dogodek. Čokolado poješ ali se pokvari, rože se posušijo, parfum porabiš, knjiga pa ostane.«

Priporočilo za poletno branje

Svetovalec, ki ne mara, da se mu reče knjigarnar, saj je prepričan, da je takšno poimenovanje rezervirano za lastnika, si želi aktivnega in ozaveščenega bralca, ki prebere več kot eno knjigo na leto. Rad ima bralca, ki se pusti presenetiti, pri čemer pa se mu zdi pomembno, da odrasli otroke nagrajujejo s knjigo. In ker so poleti vedno dobrodošla bralna priporočila, Javornik pravi, da so v tem času, čeprav se zdi klišejsko, aktualne kriminalke. »Opažam, da ljudje radi jemljejo tudi kakšne klasike, kar je sicer odvisno od dopusta.« Ne samo od dolžine, temveč tudi od tipa dopusta. Javornik je namreč zaradi številnih izletov, ki sta si jih s punco omislila na letošnjem letovanju, od predvidenih štirih prebral le eno knjigo in tri četrtine druge. Prva je bila Smrt deklice z vžigalicami Zorana Ferića in druga kriminalka Irene Svetek Beli volk.