Koliščarska vas je nadaljevanje projekta Interpretacijskega centra koliščarjev, ki so ga že pred časom postavili sredi Iga. Skupaj s kolibami na jezeru v naravni velikosti lahko zdaj občina Ig tudi širši javnosti predstavi edinstveno kulturno dediščino. Rekonstrukcija naselbine s petimi hišami predstavlja vas iz 3. tisočletja pred našim štetjem, tri od hiš pa so postavili na vodo jezera, ki ima, sodeč po fotografijah iz zraka, obliko srca.
Celostna podoba
koliščarskega življenja
»Pozicija kolib ni izmišljena in je narejena na podlagi dendrokronološke raziskave lesa iz eneolitske koliščarske naselbine Parte-Iščica,« pove Elena Leghissa z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU in razloži, da so med raziskavo lahko vsak kol datirali in tako določili tloris kolib. Arheološka raziskava ostankov koliščarske vasi na Maharskem prekopu, ki ležijo ob Strojanovi vodi v Mahu pri Igu, je med drugim pokazala na kolibo, ki je bila namenjena metalurgiji. »Na podlagi tega smo se tudi odločili, da vsaka od treh kolib predstavlja določeno obrt in da se na ta način predstavi celostno življenje koliščarjev.«
Pri gradnji kolib so po njenih besedah pri konstrukciji sicer morali slediti sodobnim standardom gradnje, pri njihovem videzu pa so se trudili za čim večjo avtentičnost. Kolibe so lesene gradnje in krite s slamo, njihov skelet so sestavili iz drogovnjakov, spojenih z vrvjo, izsekanimi spoji in zatiči. Videz koliščarskih kolib deluje pristno tudi zaradi gradnje, saj se žebljev ali vijakov, ki so tudi sicer zelo redki, praktično ne vidi. Tri hiše so obdelane z glino, glinena so tudi tla. Dve kolibi, ki ne bosta izgotovljeni in stojita na močvirnatem travniku, bosta namenjeni le zunanjemu ogledu. »Prva hiša je koliba lončarja in lončarke ter je posvečena prikazu, kako so gradili kolibe, kateri les so uporabljali, kako so stene izdelovali s prepletom in kako so jih premazali z glino,« pripoveduje Leghissova in opozori na element gline, ki povezuje tudi vse dejavnosti v kolibi. »Prikazana sta izdelovanje keramične posode, ki je modelirana na različne načine, enako tudi okrasje posod, in žganje v peči.«
Uporabne replike
V drugi kolibi je predstavljena hrana koliščarjev. »Dobro leto smo tudi sami nabirali in sušili rastline ter plodove, s katerimi so se hranili koliščarji,« pojasni sogovornica in pokaže na veje šipka, volčje jabolko, črni trn, drnulje, na snope žita v košari, na posodice na lesenih policah, v katerih so lešniki, gozdne jagode, grozdje ... Ob pogledu na medvedje krzno omeni, da so se koliščarji prav tako prehranjevali z mesom. »V kotu so statve in prikazan je postopek pridobivanja lanene tkanine,« nadaljuje sogovornica in poudari, da so vsi razstavljeni eksponati replike, ki so bile izdelane na podlagi najdb na Dežmanovih koliščih. Ta spadajo med najbolj znana in raziskana prazgodovinska kolišča na Ljubljanskem barju in so bila odkrita pred slabimi 150 leti. »Menim, da je v kolibah živo predstavljeno bogato koliščarsko življenje. Naj izpostavim samo repliko bogato okrašene sklede na križnih nogah. Masa za izdelavo sklede je narejena iz žganega apnenca, ki smo ga našli na kolišču Stare gmajne in je star več kot 1000 let.« Na jezeru je privezana tudi kopija deblaka, ki ga bodo čez zimo potopili v vodo, saj ga bodo tako lažje ohranili.
Lokacija je s svojo lego na sotočju rečic že naravno zaščitena, da pa tudi obiskovalci ne bi povzročali škode, bodo od januarja dalje ponujali le vodene oglede. Kot je povedala Maja Zupančič z Občine Ig, bo treba za ogled razstave v centru Iga in za ogled koliščarske vasi odšteti 12 evrov, popust v višini štirih evrov bodo imeli upokojenci, dijaki in študentje.
