Na vprašanje, kaj je težje: biti dober sodnik ali igralec, vrhovni sodnik na vrhovnem sodišču in ljubiteljski igralec mag. Matej Čujovič odgovori, da je, če se človek poklica ali hobija loti odgovorno, oboje zahtevno. Dramska igra je zanj sprostitev že vse od leta 1993, ko se je pridružil Loškemu odru in pri sedemnajstih zaigral v predstavi Obuti maček. »Resno ukvarjanje z ljubiteljskim gledališčem terja ogromno časa. V njem preživim približno tretjino večerov v letu, pred premierami sem zaseden tudi ob koncu tedna. Ampak služba ne trpi. Kratko potegne družina,« nam zaupa Matej Čujovič. Predsednik KD Loški oder, v okviru katerega deluje gledališče z najdaljšo tradicijo v državi, ki bo februarja prihodnje leto praznovalo 120. obletnico delovanja, je od leta 2011, ko je umrl njegov predhodnik in vzornik Janez Debeljak - Janče.

Čujovič je ponosen na vsako svojo odigrano vlogo. Pravi, da prav vse zaznamujejo njegovo življenje in v njem pustijo večno sled. »V vlogi predsednika sem najbolj ponosen na člane gledališča, na igralce in igralke ter druge sodelavce, ki brezkompromisno žrtvujejo svoj čas za društvo in dobrobit družbe, ki potrebuje kulturno prosvetljevanje,« je jasen sogovornik. Tega, da zna biti prepletanje igralske funkcije s predsedniško včasih naporno, še zlasti ko se na odru znajde kot igralec in mora poseči vmes, ko pride do zapleta na ravni med igralci in režiserjem ali med režiserjem in gledališčem kot ustanovo, ne skriva. Na srečo ima močno oporo v direktorici gledališča Ani Babnik, a je včasih vseeno težko: »Imamo le dva zaposlena, poleg direktorice še tehnika, medtem ko priredimo v gledališču, kjer je treba vsak dan urediti vrsto stvari, več kot sto prireditev na leto.«

Ponudba mora biti kakovostna

Danes zvečer bo na tamkajšnjih odrskih deskah zaživela težko pričakovana premiera Iva Brešana z naslovom Predstava Hamleta v vasi Spodnja Mrduša, za katero Čujovič pravi, da ima genialno besedilo: »Hamlet je večna tema, a Brešanova umestitev v 'naše' okolje mu doda neki svojevrsten pečat: pokaže enega od načinov, kako lahko večna hamletovska dilema odzvanja še drugače. In ne morem mimo tega, ker igram Klavdija oziroma njegovo prispodobo: je v današnjem času človeku, ki je zmožen iti prek trupel, res vse omogočeno?«

Za svoje igralske dosežke je Matej Čujovič prejel številne nagrade, med katerimi bi težko izbral tisto, ki mu je najbolj pri srcu. Kdo pa je njegov največji kritik? »Ženske okoli mene. Najprej je bila mama, potem žena, zdaj se pri svojih skoraj dvanajstih letih oglaša že hči. Fanta, ki sta stara štirinajst let, sta dosti bolj prizanesljiva,« je iskren sogovornik. Veseli ga, da Slovenci radi zahajamo v gledališče in cenimo umetnost. »Pomembno je, da ponudba ni cenena, ampak kakovostna, pri tem pa menim, da je poslanstvo ljubiteljskega gledališča drugačno od profesionalnega, čeprav je meja končnega izdelka nemalokrat povsem zabrisana,« pove ljubiteljski igralec. Za druge konjičke nima časa, rad ima sonce in morje ter je velik oboževalec opere: »Evidenci odigranih gledaliških predstav in videnih opernih predstav vztrajno tekmujeta: 600 predstav sem že odigral, 600. operno predstavo pa bom, če bo sreča, videl še to sezono.«