Pionirski dom – Center kulture mladih, kjer se je mogoče učiti vse od tujih jezikov do inštrumentov, plesati, peti, likovno ustvarjati, igrati na odru in se spoznavati z naravoslovnimi zakonitostmi, praznuje 60 let. Od nastanka so njegove programe obiskovale že številne generacije, kot pravi njegova direktorica Barbara Murn Vrviščar, pa ima ustanova tudi svetlo prihodnost.
V Pionirski dom je na več kot 30 tečajev vpisanih okoli 1400 odraščajočih na leto, in čeprav mu pravijo Center za kulturo mladih, v javnem zavodu s svojimi vsebinami za preživljanje prostega časa poleg otrok in mladih nagovarjajo tudi odrasle. Gre za eno vodilnih ustanov na področju zunajšolskih dejavnosti pri nas, brez katere bi bilo odraščanje za številne generacije v Ljubljani precej drugačno – marsikateri od prvih tečajnikov v center kulture spremlja svoje vnuke.
Kakšna je današnja vloga Pionirskega doma, ki se je, kot poudarjate, ves čas svojega obstoja odzival na potrebe in želje mladih?
Vloga Pionirskega doma je bila od nekdaj kulturno-umetniška vzgoja otrok in poučevanje tujih jezikov na edinstven način, drugačen od šolske izkušnje. Tako je v zapisih prvih pedagogov Pionirskega doma, recimo Alenke Gerlovič, mogoče prebirati, kako so si ob nastanku želeli, da bi se iz njihovih pedagoških pristopov razvil sodobnejši pouk v šolah oziroma da bi ga dopolnjevali na način, ki pritegne otrokovo pozornost in prinaša najbolj trajnostno osvajanje znanja. Eden od teh pristopov, ki pri otroku spodbuja zanimanje, sloni na podajanju znanja skozi zgodbe, pa naj gre za likovno ustvarjanje, ples, gledališče, raziskovanje ali učenje jezika. Glede na to, da smo obšolska dejavnost, se moramo pri nagovarjanju otrok zavedati, da pridejo otroci k nam utrujeni od celega dneva, zato moramo biti pri svojem delu še bolj inovativni in ustvarjalni.
Kako se tega lotevate?
Kot vedno poudarjam, otroci v Pionirski dom ne pridejo z mislijo, da se bodo še dodatno učili, temveč pridejo doživet ustvarjalnost, zadihat. Pri nas imajo nekateri prvič v dnevu pristen stik, saj so s starši zjutraj morda hiteli, učitelji pa se ne morajo posvetiti vsakemu posebej. Pri nas pa se ura začne z vprašanjem: kako si danes? Otroci se počutijo varne, nemalokrat se izpovedo. Odraščanje je danes zelo težko, saj so okviri običajnega ozki. Če ti starši ne morejo kupiti vsega, kar je popularno, si lahko zasmehovan, odrinjen. Zato, da otrok pripada, lahko zanika sebe. A pri nas ni prostora za izključevanje in posmehovanje ter uokvirjanje tega, kar je prav in kaj ni, temveč iščemo avtentičnost vsakega otroka.
Kakšne so potrebe in želje današnje mladine, ki jih zaznavate?
V sodobnem otroštvu je vse zelo strukturirano, od šole do prostočasnih dejavnosti, ki potekajo po določenem postopku. Vendar otroci potrebujejo svobodno igro. Otroška igrišča so bila nekdaj veliko bolj polna. Z vrstniki smo se igrali zunaj v soseski, dokler se ni stemnilo in so nas starši z oken klicali na večerjo. Tega danes ni več, otrokom manjka tudi dolgčas, iz katerega se rodi ustvarjalnost, ki je nujna za posameznikov razvoj. V do potankosti strukturiranem vsakdanu ni prostora za ustvarjalnost. To odprto polje otrokom dopuščamo v Pionirskem domu, kjer jih denimo pri slikarstvu ne omejujemo s temo. Ustvarijo lahko, kar želijo, v tem procesu pa spoznavajo sami sebe in izražajo svoje notranje vsebine. Je pa res, da nekatere ta odprtost zmede, saj pričakujejo navodila.
Cilj vaših programov ni vzgajanje virtuozov, temveč v prvi vrsti širjenje ustvarjalnosti in oblikovanje kulturne zavesti ter kulture kot vrednote in načina življenja?
Nobeden od naših programov ni zasnovan na podlagi podajanja teorije in njenega ponavljanja, temveč, kot sem že omenila, izhajamo iz zgodbe. Tako recimo pri učenju jezika spoznavamo države, kjer posamezni jezik govorijo, zgodovino in kulturo. Enako velja za likovne in kiparske tečaje, kjer otroci spoznajo glino v njenih različnih pojavnih oblikah, nato jo raziskujejo in z njo ustvarjajo. Pri glasbi se osredotočamo na njeno občutenje in na to, katera zvrst posameznika zanima. Pomembno je celostno razumevanje področja. Prav o tem so govorile tudi prve generacije pedagogov, med katerimi so bili Bogdan Borčič, Alenka Gerlovič, Milan Dekleva in Lojze Kovačič, ki je v Pionirski dom pripeljal lutkarstvo. Izjemni ustvarjalci in pedagogi, ki so ljubezen do ustvarjanja prenesli na otroke brez vsiljevanja, povabili so jih v svet umetnosti.
Nekatere mentorje iz zgodovine Pionirskega doma ste že omenili, med njimi je bila recimo tudi Svetlana Makarovič, ki je vodila dramski krožek, priznani umetniki in umetnice pa so tudi med vašimi današnjimi pedagogi. Kaj vas pri odločitvi za sodelovanje s pedagogom še posebej prepriča?
Pri podajanju znanja je izjemno pomembna pedagogova strast do snovi. Moji sodelavci so strokovnjaki in hkrati srčni. Predani so svojemu poslanstvu. Kadar je v preteklosti primanjkovalo sredstev, so od doma prinesli svoj material, da le ni trpela kakovost poučevanja. Na srečo teh težav ni več, tudi zaradi sponzorstev. V kolektivu je čutiti zavzetost, dobro vzdušje in sproščenost, saj so nekateri med njimi tudi sami preživeli svoje otroštvo v Pionirskem domu.
Kako se je skozi desetletja razvijal Pionirski dom, kjer se je sprva bilo mogoče učit predvsem jezike, skozi čas pa je začel ponujati vse od plesnih ur do znanstvenega programa?
Ob pogledu v zgodovino ustanove je z današnjega stališča zanimivo, kakšen program je nekdaj ponujala in predvsem kako so vsebine poimenovali. Če imamo danes, film, gledališče, impro, ples, raziskovalce, so nekoč imeli ritmiko, družabnoplesno vzgojo, lutkarsko vzgojo, ritmičnogibalno vzgojo, književno vzgojo, avdiovizualno kulturo in igralne ure. Z leti je kakšen tečaj tudi odpadel, kar pa ne velja za jezike, skozi obdobja se morda le nekoliko spreminja zanimanje za posamezen jezik. Tako je v zadnjem letu aktualna ukrajinščina. Po vstopu Slovenije v Evropsko unijo je bila nekaj let zelo popularna francoščina, zaradi telenovel je zraslo zanimanje za španščino.
Kulturno-umetniška vzgoja v Pionirskem domu je dopolnilo šolskemu izobraževanju na tem področju?
Kulturo se težko poučuje, se jo pa lahko začuti, vzljubi, razvija in ustvarja. Šolski način je še vedno preveč tog. Ne rečem, so tudi odlični pedagogi, ki pa dobijo premalo podpore sistema. Mi pa s kulturo dihamo, smo celostni: tečajnik stopi v slikarski atelje, gledališče, baletno sobo, glasbeni studio ali laboratorij. Izkustvena ura se s tem začne. Otroci pozabijo na mobilni telefon, čas in skrbi, ker ustvarjajo in raziskujejo.
Kakšne načrte imate za prihodnost Pionirskega doma?
Drvenje v hiperkapitalistično in potrošniško družbo je za nas izziv, kako otroke za takšen svet opolnomočiti. Razvoj se v sodobnem času odvija izjemno hitro, znanstvenim napredkom sledimo na nekaj mesecev, zaradi česar je zelo pomembno, da je otrok in mladostnik opremljen z znanjem in orodjem za presojanje, kaj je zanj dobro in kaj ne. Odraščajočim želimo predati ljubezen do kulture, na podlagi katere bodo čuječi in v stiku s samim s seboj. Vse osvojene veščine nas bogatijo in to je tisto, česar nam ne more nihče vzeti ne glede na to, kako se bo svet razvijal.
Vaša vizija je, da bi zavod postal družinski center?
Še vedno je vse preveč družin, ki popoldneve ali konce tedna preživijo v nakupovalnih centrih. Želim si, da bi takšno preživljanje prostega časa nadomestil tudi Pionirski dom, v katerem bi rada razvila program za vso družino. Ko so otroci na tečaju, bi lahko starši pri nas spili kavo, se morda skupaj z otroki udeležili kuharske delavnice zdrave hrane, se recimo udeležili pilatesa, umetniške ali raziskovalne delavnice, kakšnega predavanja ali se posvetili branju v knjižnici. Pri tej viziji se naslanjam na prenovo Baragovega semenišča, za katero je arhitekturni natečaj že odprt, novi dodatni nujno potrebni prostori pa bodo omogočili razvijanje novih vsebin.
