Po skoraj treh desetletjih njenega odkritja v Avstraliji je volemija (Wollemia nobilis) postala ena od rastlinskih vrst, ki je del prvega svetovnega naravovarstvenega projekta Wollemi pine mettacolection. Botanični vrt v Sydneyju je na osnovi referenc in znanja o naravovarstvu izbral 28 vrtov iz Evrope in Anglije, pet iz Avstralije in enega iz ZDA za sodelovanje v projektu. Med izbranimi evropskimi vrtovi je bil tudi Botanični vrt Univerze v Ljubljani. »Iglavec oziroma praiglavec je dolgo časa veljal za izumrlega, odkrit pa je bil po naključju leta 1994, ko je David Noble, nadobudni čuvaj v narodnem parku Wollemia, zašel v globoko sotesko iz peščenjakov in tam našel množico mogočnih dreves, ki so mu bila neznana. V svojo torbico je dal nekaj vejic in jih odnesel do botanikov,« nam je za uvod povedala Blanka Ravnjak, raziskovalka v botaničnem vrtu, in dodala, da so se raziskovalci v duhu pravih detektivov lotili raziskovanja njenega izvora in prišli do fosilnih primerov še iz časa dinozavrov.

Šest primerkov volemije štirih različnih genotipov

»Rastlina raste v majhni ozki soteski in je priča podnebnim spremembam. Prav tako so v Avstraliji zelo pogosti požari, zato avstralske kolege skrbi naravno rastišče oziroma njeno nahajališče. Da bi rastlino obvarovali, so se lotili projekta na svetovni ravni, katerega del smo tudi mi,« je pojasnila Blanka Ravnjak in nas pospremila do šestih loncev z iglavci, ki so jih pred časom dobili iz angleškega narodnega parka Bedgebury, kjer so bile rastline nekaj časa v karanteni, od tam pa so jih poslali v izbrane evropske vrtove.

»Bistvo projekta izhaja iz želje Avstralcev, da bi rastlinsko vrsto ohranili še kje drugje razen v Avstraliji. K sodelovanju so povabili vrtove v zmernem podnebnem pasu, kjer bi rastlina lahko dobila nadomestno rastišče,« je povedala sogovornica. Če sklepamo po podnebnih spremembah, bo kmalu – upajmo seveda, da ne – naš zmerno topli pas postal podoben podnebju avstralske celine, kjer bi volemija potencialno lahko preživela. »Zato ves čas spremljamo vseh šest rastlin, merimo parametre hranila v prsti, pozorni smo na potencialne škodljivce na njej. Merimo njen prirast in pod kakšnim UV-sevanjem je. Skratka, spremljamo vse okoljske dejavnike, ki bi lahko teoretično vplivali na uspešno rast rastline,« je povedala Ravnjakova.

Kot kaže, se rastline vsaj za zdaj pri nas počutijo odlično. Vseeno jih, kot opomni sogovornica, še nekaj časa ne bodo sadili na prosto, saj imamo v Sloveniji še vedno dokaj mrzle zime. »Po za zdaj znanih podatkih bi rastlina lahko preživela pri minus desetih stopinjah Celzija. A se v Ljubljani pogosto zgodi, da temperatura tudi za nekaj dni pade na minus petnajst stopinj Celzija, velik problem je tudi vlaga v zimskih mesecih, ki ni idealna za rastlino, ki prihaja iz bolj sušnega podnebja.« Tako bodo rastline čez zimo še vedno držali v loncih, v poletnih mesecih pa jih bodo prinesli ven. »Dogovorili smo se, da bomo poleg teh šest primerkov volemije štirih različnih genotipov dobili še eno drevo, ki pa ga bomo posadili zunaj in ga prav tako spremljali.«

Čeprav rastlina nima gospodarskega pomena, ima pomembno botanično in naravovarstveno vrednost. Samo drevo lahko pri optimalnih pogojih zraste tudi do 40 metrov visoko. Najhitreje se razmnožuje s podtaknjenci, lahko tudi s semeni. A strah, da bi dinozavrska smreki podobna rastlina lahko nekoč zamenjala našo smreko ali katero drugo vrsto iglavca, je popolnoma odveč. Kot pravi Blanka Ravnjak, se bodo na podnebne razmere morale rastline prilagoditi same. »Prav tako pri nas ni dovoljeno sajenje tujerodnih vrst rastlin, izjema so botanični vrtovi.«