Dolenjska je bila ljubezen na prvi pogled. »Ko sva videla oglas in sva se z motorjem pripeljala sem, v Grčevje, nisva razmišljala ne o ceni ne o čemer koli, zgolj o tem, da hočeva biti tukaj,« se nasmehne Nana Oman, po rodu Gorenjka, po duši pa že kar Dolenjka. Sama je sprva malce dvomila, kako bo šlo vse skupaj, saj ima vendarle še službo, medtem ko je mož že upokojen. V času korone so ji omogočili delo na daljavo, kar se je izkazalo za zelo učinkovito. »Imam najlepšo pisarno na svetu,« pove.

Ne pogreša dopusta ne morja

Iz zidanice na vrhu Srednjega Grčevja, ki je pred petimi leti postala njun dom, pogled zaobjame z vinogradi zasajeno Grčevje pa tudi sosednji hrib, znamenito Trško goro, eno najbolj znanih kulis okolice Novega mesta. »Ves dan lahko samo občudujem, kako lepo je tukaj. Kot bi bila v raju. Dolenjska res toliko ponuja, da odkar sem tu, ne potrebujem več nobenega dopusta. Ko želiva, greva v katere od bližnjih toplic, morja sploh ne pogrešam. Tukaj, med Dolenjci, sem res srečna,« prida. Najprej je bila hiška mišljena zgolj kot vikend. A ko sta začela spoznavati takrat še vikend življenje med dolenjskimi griči in šla na prve trgatve, sta ugotovila, da če prideš tja samo ob koncih tedna, se v vinogradu, sadovnjaku ali na vrtu v vmesnem času zgodi preveč, da bi lahko vse uredil v dveh, treh dneh. »Te reči moraš negovati ves čas, sproti, drugače ne gre. Če jih ne neguješ, nima smisla, da jih imaš,« pravi Omanova.

Odločena, da se bo priučila vinogradništva, se je še v Naklem odpravila na tečaj o fitofarmacevtskih sredstvih. »Na tečaju seveda ni bilo niti enega vinogradnika razen mene, vsi so spraševali zgolj o krompirju, koruzi. Bila sem najbrž edina, ki sem se zares učila in poglobila v ta škropiva, kako jih uporabljati, da ne škoduješ okolju, da ne ogrožaš čebel, vodotokov in podobno. Resnično sem hotela vedeti vse. Z možem sva se nato čisto zares, po šolsko, lotila pridelave vina,« se nasmehne Omanova, ki si nikoli prej ni niti mislila, da se bo kdaj ukvarjala z grozdjem ali trtami.

Popolna vinogradniška začetnika

O vinogradništvu nista vedela popolnoma ničesar. »Nisva vedela, kako se obrezuje trta, kaj je maceracija, ničesar nisva vedela. Prav vse sva se morala naučiti. In še vedno se učiva,« pove. Skrivnosti vinogradništva sta spoznavala pri prijateljih, kamor hodita na trgatve, pa tudi pri mojstrih v soseščini. In res sta se znašla v odlični vinogradniški družbi. »Najin dom je majhen trikotnik, obdan z najlepšimi vinogradi v Srednjem Grčevju; nad nama je Pavlinova zidanica s čudovitim vinogradom in ekološko proizvodnjo, pod nama je Prešernova zidanica z dolgo tradicijo, levo in desno od naju pa nastajajo najlepši vinogradi znane vinogradniške družine Colnar,« nam idilično okolico razkaže Omanova, s ponosom in navdušenjem, ki prekaša marsikateri avtohtoni dolenjski ponos.

Okrog zidanice imata posajenih sto trsov modre frankinje. Če je letina dobra, pridelata okoli 200 litrov vina. »Tudi ko trgamo, to opravimo s filigransko natančnostjo. V predelavo gre res izključno zdravo grozdje. Letos ga je bilo sicer nekoliko manj, je bilo pa zelo kakovostno.« Z možem sta se takoj včlanila v lokalno vinogradniško društvo in na lanskem ocenjevanju za modro frankinjo že prejela srebrno priznanje. »Všeč mi je majhna, tradicionalna, butična proizvodnja. Da se torej specializiraš na eno vino in tisto narediš dobro.« Da pa bi lahko v njunih pridelkih uživali tudi vnuki, sta na travniku pred hišo posadila še trideset trsov jedilnega grozdja sedmih različnih sort, tako da ga lahko pobirajo postopoma, kakor pač zori.

Kupila čudovit razgled in mir

Ker sta ena redkih, ki v svoji zidanici tudi živijo, sta že kar nekakšna skrbnika celotnega Grčevja. »Dolenjci so zelo sočuten narod, če jih le spoštuješ. Na tem našem hribu poznava že vse in natančno veva, ko kdo pride na novo. Po petih letih se zdaj že dogaja, da domačini, ki imajo tu vinograd, a živijo v dolini, kar mene vprašajo, ali se kaj novega dogaja tukaj, češ Nana vse ve,« se nasmehne. Zidanico sta popolnoma obnovila s pomočjo lokalnih obrtnikov in z lokalnimi materiali, kolikor se je pač dalo. »Skušala sva jo tako obnoviti, da je prijazna okolju, in obdržati čim več prvotnega materiala. Nisva želela, da bi postala nekakšen tujek sredi teh čudovitih goric.« Kar koli sta našla, sta uporabila, od stare stiskalnice, ki je postala okrasna klop, do 200 let starih vrat, ki so nekoč pripadala stari hiši na Otočcu. »Nisva kupila bogate, velike hiše, pač pa sva kupila prečudovit razgled, čist zrak in mir,« doda Omanova.

»Zame je najlepše, ko ponoči slišim klopotec ali ko ljudje tudi ponoči delajo v vinogradu. To mi je strašansko všeč, morda zato, ker sva vajena takšnega dela tudi z domače kmetije v Škofji Loki, kjer imamo še vedno več kot sto krav. Tukaj imava sicer majhno parcelo, tudi kositi ni treba veliko, a to spoštujeva, veva, da je treba tudi za to redno skrbeti. Res upam, da bova tudi najine otroke in vnuke toliko navdušila za ta najin raj in za vinograd, da ga bodo morda tudi, ko naju več ne bo, obdržali. Da, tu je zdaj najin dom,« še prida sogovornica.