Gorje. Gobarjenje je za marsikoga priljubljen način preživljanja prostega časa in pobeg od vsakdanjih skrbi. Čeprav gobarji svoje terene skrbno varujejo, je znano, da v naši državi med najbolj rodovitne sodijo Jelovica, Pohorje, gozdnati predeli na Primorskem, Dolenjskem in Goričkem, ter Pokljuka, ki je najbolj množično obiskana. Letošnja letina gob je bila tam vnovič izjemna.
»Gobarska sezona je bila na vrhuncu pred dvema tednoma, ko so masovno rastli jurčki, medtem ko se je kasneje njihova rast zaradi mraza na višje ležečih legah, kjer so temperature ponoči že pod lediščem, umirila. Tako masovno kot letos so gobe nazadnje rastle leta 1986 v času jedrske nesreče v Černobilu, zato se potihoma sprašujem, ali je morda spet kaj ušlo v ozračje…« pove predsednik Gobarskega društva Gorje Pavel Jakopič. Letošnji naval gobarjev na Pokljuko ocenjuje kot neverjeten: »V začetku meseca smo v soboto našteli v eni uri približno petsto avtomobilov, ki so drveli po cesti mimo Gorij. Glede na izračune, da je vsak gobar nabral le 2 kilograma gob, kar je najmanjša dovoljena količina nabranih gob na posameznika, ocenjujemo, da je bil na vrhuncu sezone dnevni iznos gob s Pokljuke od 5 do 6 ton.«
V naši državi raste od 5000 do 7000 različnih vrst gob. Potem ko so v pokljuške gozdove nekdaj po več dni skupaj radi zahajali tudi gobarji iz tujine, predvsem Italijani, ki so nabrane sadeže kasneje med svojim bivanjem celo sušili in vlagali v kozarce, teh že dvajset let ni več. »Avgusta, ko imajo letni dopust, v zadnjem obdobju gobe pri nas bolj slabo rastejo. Ker so bili Italijani pogosto razočarani, jih sedaj ni več k nam,« pojasni Jakopič in doda, da je dandanes največji naval gobarjev na Pokljuko iz Ljubljane. Prav zanimivo se mu zdi, pravi, da Ljubljančani vselej takoj odkrijejo, kdaj, kje in na kateri nadmorski višini, začnejo masovno rasti jurčki.
Pomembno je spoštovati gobarska pravila
Množica ljudi pa ob gobarski vnemi pomeni tudi večje število nesprejemljivih početij gobarjev. Ta so najpogosteje povezana z nabiranjem gob na območjih, kjer je to prepovedano, preseganjem dovoljenih količin gob, trganjem nepoznanih gob in neustreznim čiščenjem gob. V Triglavskem narodnem parku (TNP) je nabiranje gob in gozdnih sadežev dovoljeno samo v tretjem varstvenem območju, meje slednjega pa številni gobarji hote ali nehote prestopijo. »Največ jurčkov je bilo letos nabranih prav tam, kjer je to prepovedano - na Lipanci in pod Klekom, kjer je višja nadmorska višina in je bilo poleti več vlage. O tem smo več dni opozarjali pristojne inšpekcijske službe, a ni bilo posluha z njihove strani. Gozdarske inšpektorje sem na tamkajšnjem terenu opazil šele pred dnevi, ko so jurčki že zdavnaj pošli in ni bilo več kršiteljev,« je razočaran Jakopič.
Veseli ga, da je bilo v pokljuških gozdovih opaziti naravovarstvene nadzornike TNP. Večjih neupoštevanj pravil, ki lahko kršitelja stanejo od 40 do 400 evrov, niso zaznali. »Posameznik lahko dnevno nabere največ 2 kilograma gob. Te morajo biti grobo očiščene že neposredno na rastišču. Uporaba pripomočkov za nabiranje gob, ki lahko poškodujejo rastišče ali podgobje, je prepovedana. Nabrane gobe moramo shranjevati v pleteni košari, nikoli v plastični vrečki. V tej se namreč gobe premešajo, zmečkajo in se ob vročini, še preden se vrnemo domov, skuhajo, kar povzroča sproščanje toksinov, « je poudaril Pavel Jakopič.
Čedalje manj zastrupitev z gobami
Z namenom ozaveščanja ljudi o pomenu gob in ustreznih načinih njihovega nabiranja, so člani Gobarskega društva Gorje minuli konec tedna v Gorjanskem domu v Zgornjih Gorjah pripravili veliko razstavo gob. Poleg predstavitve skoraj 500 različnih vrst gob so bili rdeča nit dogajanja še vodeni ogledi gob v družbi izkušenih članov društva in opozarjanje na pravila nabiranja gob na Pokljuki. Prav redna ozaveščanja ljudi pa so zaslužna tudi za manj zastrupitev z gobami v zadnjih letih, kar je velik uspeh slovenskih gobarskih društev.
V Gorjanskem domu si zato želijo v prihodnjih letih v sodelovanju z občino Gorje, Triglavskim narodnim parkom in Prirodoslovnim muzejem Slovenije urediti vstopno točko v park oziroma učni center, kjer bi obiskovalce seznanjali tako z gobarskim bontonom kot tudi s številnimi zanimivostmi s področja narave in kulturne dediščine.
