Frančiškanska knjižnica, ki letos praznuje 790 let, velja za najbogatejšo samostansko knjižnico na Slovenskem in hkrati za najstarejšo neprekinjeno delujočo knjižnično ustanovo pri nas. Njeni začetki segajo v 13. stoletje, ko so se frančiškani leta 1233 naselili v Ljubljani. Svoje prostore je imela knjižnica najprej v nekdanjem frančiškanskem samostanu na današnjem Vodnikovem trgu, od koder se je red na sedanjo lokacijo na Prešernovem trgu preselil konec 18. stoletja. »Velik del zbirke je tako nastal že na oni strani Ljubljanice, pri čemer je za bogato frančiškansko zbirko, ki se je iz povprečne knjižnice dvignila na evropsko raven, najbolj zaslužen pater Žiga Škerpin iz prve polovice 18. stoletja,« v prenovljenih prostorih frančiškanskega samostana, ki so po novem odprti za javnost, pripoveduje skrbnik in varuh knjižnice ter kustos muzeja brat Jan Dominik Bogataj. Pater Škerpin, še pojasnjuje sogovornik, je s pomočjo donacij zagotovil poseben fond za nakup knjig, s katerimi je frančiškansko knjižnico obogatil z več kot 4000 zvezki knjig, med katerimi je denimo tudi Kopernikovo delo De revolutionibus. Škerpinov projekt predstavlja osrednji prispevek k ljubljanski baročni »znanstveni renesansi«, saj je knjižnica v 18. stoletju veljala za najbogatejšo frančiškansko zbirko in eno najpomembnejših zbirk na Kranjskem. Pri čemer je Škerpinovo zbirko na policah v prenovljeni samostanski knjižnici mogoče prepoznati po poenoteni podobi belih platnic iz pergamenta ali galunske kože, za kar je poskrbel tedanji ljubljanski knjigovez.
Zamisel, da bogato ljubljansko frančiškansko knjižnico, kjer hranijo okoli 70.000 enot, med katerimi ima posebno dragoceno mesto zbirka najstarejšega gradiva, ki obsega 117 inkunabul, odprejo javnosti, je po besedah Jana Dominika Bogataja v samostanu zorela že nekaj časa. Prava priložnost za to se je pokazala ob sedanji prenovi celotnega trakta, ki je bil sezidan po ljubljanskem potresu in v katerem ima svoje prostore tudi knjižica. »Več kot 120 let star notranji prostor knjižnice smo v zadnjem letu temeljito prenovili skladno s standardi varovanja kulturne dediščine, prav tako smo prostor prvič zares osvetlili in ga temeljito očistili,« pripoveduje samostanski knjižničar, ki je letos poleti iz knjižničnih prostorov odpeljal za kar 25 kombijev odpadnega papirja in predmetov, ki se nabrali skozi leta. Poleg tega so knjižnično gradivo zdaj tudi natančno uredili in tako se je mogoče v pritličju in prvi galeriji sprehoditi med vrstami historičnega fonda do sredine 19. stoletja, še etažo višje pa so razvrščene periodika in mlajše knjige. V vitrinah je razstavljeno še drugo gradivo, tudi numizmatična zbirka, poleg tega je predstavljeno različno delovanje frančiškanov na področjih znanosti, filozofije in umetnosti. Novost v ljubljanski samostanski knjižnici je tudi, da se je ta v začetku letošnjega leta kot prva med frančiškanskimi knjižnicami v Sloveniji pridružila vzajemnemu bibliografskemu sistemu Cobbis. Katalogizacijo so začeli z vnosom vseh inkunabul, medtem ko »več kot 95 odstotkov historičnega fonda, s čimer bi gradivo postalo del širše kulturne zavesti, še ni vpisano, saj so za to potrebna dodatna finančna sredstva«, je še pojasnil Jan Dominik Bogataj.
Dalmatinova Biblija s Trubarjevim podpisom
Izbrane bisere iz knjižnične zakladnice si je mogoče ogledati v novem muzeju prenovljenega samostanskega trakta, kjer razstavo o zgodovini ljubljanskih frančiškanov prek artefaktov začenjajo z najstarejšo srednjeveško listino, ki jo hranijo, in sicer iz leta 1265. Med predmeti iz poznega srednjega veka izstopa gotski kip Rožniške Madone iz sredine 15. stoletja, ki je eden izmed izredno redkih ohranjenih gotskih sakralnih predmetov v osrednji Sloveniji.
Posebno mesto med razstavljenim knjižnim gradivom zaseda Dalmatinova Biblija s Trubarjevim podpisom. »Ob izidu leta 1584 so jo deželni stanovi podarili Trubarju, ki jo je, ko odšel na pot v Nemčijo, shranil v protestantski knjižnici v Ljubljani. V obdobju protireformacije je Trubarjev izvod Biblije pristal pri ljubljanskih kapucinih, in ko so njihov samostan, ki je bil v sedanjem parku Zvezda, v začetku 19. stoletja podrli, je prišla v našo knjižnico,« pripoveduje frančiškan Bogataj. Pri tem na razstavi pokaže na še eno rariteto – prvo izdajo Prešernove pesnitve Krst pri Savici, ki ji izjemno vrednost daje posvetilo avtorja svojemu pravniškemu kolegu, sodniku Josefu Pilmerju. Zraven nje je razstavljena rokopisna zbirka Prešernovega sodobnika in prijatelja, pesnika p. Benvenuta Crobatha, ki je nastajala med dopisovanjem s Prešernom. Na razstavi si je mogoče ogledati tudi Plečnikovo monštranco, ki jo je arhitekt za ljubljansko frančiškansko cerkev zasnoval leta 1930, pod njo pa v vitrini stoji šah, ki ga je prav tako za ljubljanske frančiškane oblikoval Plečnik. Del postavitve v novem muzeju je posvečen delovanju ljubljanskih frančiškanov med drugo svetovno vojno, ko so v samostanu poleg beguncev skrivali nekatere aktiviste Osvobodilne fronte. In tako, kot pripoveduje frančiškan Bogataj, v njihovem samostanu kroži legenda, da naj bi med tem, ko so frančiškani skrivali Edvarda Kocbeka, svoj za zdaj neodkrit medvojni dnevnik zazidal v eno od notranjih sten zvonika.
Del novega muzeja je tudi pinakoteka, katere izbor je nastal v sodelovanju z umetnostnim zgodovinarjem dr. Ferdinandom Šerbeljo, na ogled pa so likovne umetnine od 16. do 20. stoletja, pod katere se med drugimi podpisujejo Valentin Metzinger, Ivan Vavpotič, Janez in Jurij Šubic ter drugi. Poleg tega je razstavljena skica Riharda Jakopiča za veliko sliko Evangelij po Marku I/8, ki je bila med prvo svetovno vojno v Beogradu uničena.
