Zaradi težko dostopnega terena je bilo gašenje izjemno zahtevno. Vključenih je bilo okoli 1500 gasilcev iz vse države, vsa gasilska vozila, helikopterji in dve letali za gašenje požarov. Ogenj je uničil ogromne gozdne površine, dosegel obrobja vasi, k sreči pa nobena hiša ni zgorela niti ni terjal človeških življenj.

V našem poklicu si vedno želimo biti na pravem mestu ob pravem času. 20. julija, ko je na Krasu že več dni gorelo, sem se v tisti konec države odpravil z drugo nalogo in se znašel sredi največje ognjene ujme v zgodovini Slovenije, obut zgolj v japonke. Ko sem se peljal iz Sel na Krasu proti Brestovici pri Komnu po strmi ozki cesti, sem zagledal goreča pobočja Krasa in tri moške, ki so z daljnogledi opazovali. Takrat šele sem se zares zavedel, za kako velik požar gre in kako hitro se širi.

Javil sem se v redakcijo in z glavnim urednikom sva se dogovorila za spremembo načrta. Med fotografiranjem sem bil priča prizadevanjem gasilcev, nemoči prebivalcev in evakuaciji ljudi in živali. Policist mi je dejal, naj tudi sam nemudoma zapustim območje. Želel sem ostati vsaj toliko časa kot oni, a je rekel, da tudi oni odhajajo. Kot fotografu mi je težko sprejeti umik z območja dogajanja, tako da sem naredil še en krog okoli kmetije. Ostal sem sam v vasi in opazoval, občutil in fotografiral divjo moč ognja, ki je požiral gozd in grozil prvim hišam.

Ko sem prišel na travnik, kjer so čakali evakuirani prebivalci, mi je gasilec s Koroške podal plastenko od vročine segrete vode. Opazil je, da sem na vročino in težek zrak in s tem povezane posledice povsem nepripravljen in že dehidriran. Za to pozornost sem mu neizmerno hvaležen.

Cesto, po kateri sem se pripeljal v vas, so prej kot v eni uri zajeli ognjeni zublji, tako da sem se moral vrniti skozi Italijo.

Po enem letu sem se v Brestovico pri Komnu, kjer sem fotografiral požar, vrnil, da bi videl, ali si je vas zacelila rane. Danes je videti takole …