Podhod pod Ajdovščino je zdaj v veliki meri temen in zapuščen prostor, pravo nasprotje dinamičnega vsakdanjika, ki poteka nad njim. Poln je izpraznjenih prostorov in nekaj hodnikov s sledmi, ki pričajo o tem, da je bilo tu nekoč povsem drugače in se je veliko več dogajalo. »Če bi stala tu pred desetletji, bi se ljudje v naju zaletavali,« v praznem traktu podhoda Ajdovščina pred vrati svojega ključavničarstva in čevljarstva pravi Boštjan Belič, ki se tega ljubljanskega prostora spominja z njegovih začetkov. Njegova starša sta namreč prostor za družinsko obrt, v katerem je notranja oprema še vedno ista kot ob odprtju, kupila ob nastanku podhoda Ajdovščina, to je leta 1976. Podzemno pot med Metalko in nekdanjim Figovcem so zgradili, da bi pod tedanjo Titovo in kasneje Slovensko, ki je bila v svojem času ena osrednjih prometnih ljubljanskih žil, za pešce povezali obe strani Ajdovščine. In res, podhod je bil glede na to, da pri Metalki čez Slovensko včasih ni bilo prehoda za pešce, najkrajša možnost za prehajanje z ene na drugo stran te ceste, razen če so se ljudje raje kot za pot navzdol in navzgor po stopnicah odločili za kršenje predpisov in kar stekli čez cesto. Podhodi, z izjemno tistih, ki pešce in kolesarje vodijo pod železniškimi tiri, so v drugi polovici 20. stoletja v Ljubljani nastajali kot nosilci stare prometniške logike. Tiste, ki je dajala prednost pretočnosti avtomobilskega prometa in je pešce tako usmerjala pod zemljo, v teh novih prostorih pa so nastajali različni programi. Vse to je veljalo za podhod Ajdovščina.
Nekoč najsodobnejši
podhod v mestu
Nastajanje podhoda pod Metalko je zbujalo precej nezadovoljstva, saj je gradnjo spremljalo polno zapletov, ki so velikokrat ohromili promet. A ko so projekt končali, je podhod veljal za najsodobnejšega in kmalu je postal živ prostor. »Zraven nas je bila nekdaj trafika, poleg nje slaščičarna, desno modno čevljarstvo, okoli še optika, Tkanina, Galeb, Manufaktura ... Podhod je bil zlata jama, v osemdesetih letih so odprli še dodatni trakt,« se spominja ključavničar Belič. V tem novem delu podhoda je med drugimi lokal kupil tudi oče Besnika Ademija, sedanjega lastnika restavracije Ajda, ki od leta 1988 še vedno deluje na istem mestu. »Ljudem je bil podhod zanimiv. Da je bilo nekaj v kleti, je bilo moderno. Poleg tega tedaj ni bilo BTC, bila je Astra za Bežigradom, vendar takšnih trgovin kot tu ni bilo in so ljudje po nakupih prihajali iz vse Slovenije. Vsi prostori so bili polni in v podhodu je vrvelo ljudi. To je bilo nekaj ekskluzivnega,« o preteklosti pripoveduje Ademi. Svojčas so imeli v podhodu Ajdovščina svojo trgovino tudi Peko, Alpina, Mura in še druge močne znamke nekdanje Jugoslavije. Ko se Ademi spominja zlatih časov tega ljubljanskega podzemnega prostora, doda, da so bili v začetnem obdobju njihove restavracije vikendi rezervirani za jugoslovanske vojake. Takrat njihov lokal ni bil tako velik kot danes, prav tako so imeli pred njim le nekaj miz. A vojakov to ni motilo, usedli so se na zunanje robove okoliških trgovin v podhodu, si hrano položili na kolena in vrček piva na tla. »Prva leta smo imeli samo pleskavice in čevapčiče, ki smo jih v nasprotju s pleskavicami ogromno prodali. Zraven smo postregli lepinjo, vse to pa dali samo v majhen prtiček in dodali zobotrebec, brez pribora,« še razloži gostinec. Nekoč so imeli v Ajdi tudi natakarja, zaposlenega samo za strežbo zaposlenim v trgovinah v podhodu in Metalki. »Po telefonu so mu naročali kave, pleskavice, čevapčiče … in naročila je nosil naokoli,« o nekdanjih prizorih sedaj skoraj pozabljenega prostora pripoveduje Ademi. Gostinec pri tem razkrije še pogled v dodatna tri nadstropja pod zemljo, ki se raztezajo pod podhodom, v njih pa so skladišča, strojnica in parkirišča.
Prihod BTC
V življenje podhoda Ajdovščina, poudarjata Belič in Ademi, je globoko zarezalo odprtje nakupovalnega centra BTC. »Vsi so iz središča mesta začeli odhajati tja, moderno je bilo iti v halo A. Če nisi bil tam, nisi bil nikjer, in podhod je začel počasi zamirati,« prostorske in družbene spremembe opiše ključavničar. Svoje, doda gostinec, je prispevalo tudi spreminjanje prometnega režima nad prehodom. »Čedalje bolj so krčili parkirne prostore okoli Metalke, recimo v Dalmatinovi ulici, kjer si nekoč lahko parkiral na obeh straneh ceste.« Trgovine in lokali v podzemlju so se tako začeli počasi prazniti in zapirati. Ostali so le redki in sčasoma je prišlo nekaj novih, denimo veganska restavracija in kitajska trgovina, kjer ponujajo vse od dežnika do skodelice, ter še nekaj drugih prodajaln.
A ne glede na otoke življenja v podhodu je v njem več zapuščenih prostorov. Sprehod po njem razkriva propadajoči prostor sredi mesta, v katerega so se zapisali določeni družbeni, gospodarski in urbanistični procesi. Pri tem, da so vanj še vedno vidno vtkane ostaline njegove zgodovine. Tako je mogoče iti mimo prazne trgovine Alpina, pri čemer o njenem nekdanjem obstoju pričajo tudi table nad enim od vhodov v podhod. O vsebinah, ki jih v tem mestnem rovu prav tako ni več, govorijo tudi nalepke salona, ki je pred leti ponujal erotične masaže in so ga še to poletje v podhodu neuspešno iskali neki turisti. Čez poletje, kot pove Belič, se je v podhodu v bližini njegovega lokala čez noč zadrževalo tudi veliko narkomanov, sedaj jih je manj, delavci Snage pa podhod redno čistijo.
Mikrokulturna četrt
Ugasnjeni podhod Ajdovščina so v zadnjih letih poleg komercialnih vsebin, pri čemer v enem od prostorov deluje dnevni center za mlade, začeli naseljevati umetniški programi. V traktu, kjer deluje ključavničar, je vzniknila mini alternativna kulturna scena, oblikujejo jo umetniška kolektiva Cirkulacija 2 in Hupa Brajdič ter oblikovalka Pirate Piška. V prostoru pod zemljo, ki ga za ugodno najemnino najemajo od ljubljanske občine, Cirkulacija 2 domuje od leta 2020. Prostor, v katerem ustvarjajo, razstavljajo svoja dela in predstavljajo projekte gostujočih umetnikov, je »zaradi velikosti in lokacije, kjer nikogar ne motiš, a hkrati lahko ljudje hitro pridejo, za naše delo odličen«, pravi Tatiana Kocmur iz Cirkulacije 2. Umetnica v podhodu vidi celo idealen prostor za oblikovanje kulturne četrti, ki bi ga na tak način različna kulturna društva in zavodi s svojimi dejavnostmi oživili, prav tako bi bilo tako manj težav s prostorom, ki jih imajo umetniki v mestu.
Prostore za neinstitucionalizirano umetnost v podhodu performerka in producentka Alja Bulič iz umetniškega kolektiva Hupa Brajdič doživlja kot kraj ustvarjanja, srečevanja, subverzije in margine ter svobode v svetu, v katerega se Ljubljana spreminja, kjer vse narekuje kapital. V prostoru, ki ga Hupa Brajdič od občine prav tako ugodno najema, vadijo in uprizarjajo njihove ter gostujoče gledališke, glasbene in druge produkcije ter se predstavljajo različne subkulture. »Tu se srečuje živa alternativna kultura, ki je sicer vedno bolj onemogočena in se prostor zanjo krči. Želim si, da bi kapital vseeno prepoznal umetnost kot vrednost, če že moramo gledati skozi to prizmo,« še poudarja ustvarjalka.
