Začetki folklorizma v Beli krajini, ki je bila v zgodovini stičišče različnih kultur in vplivov, segajo v drugo polovico 19. stoletja, ko so se, tako kot drugod po tedanji Kranjski, vplivi iz osrednje Evrope širili tudi v ta del Slovenije. Obdobje sovpada z uveljavljanjem harmonike (prva je bila izdelana leta 1821 v Berlinu, patentirana pa osem let kasneje na Dunaju), ki je po besedah strokovne sodelavke Folklorne skupine (FS) Dragatuš in ljubiteljske raziskovalke ljudskih običajev Bele krajine Zdenke Pezdirc pomenila revolucijo v takratnem družabnem življenju. In, čeprav s časovnim zamikom, v Beli krajini ni bilo nič drugače. Ljudski godci so bili tisti, ki so krojili zabave, ples in narekovali trende družabnega življenja Belokranjcev. Najpogostejše godčevske zasedbe so bile harmonika, klarinet, violina in bas, vodilno vlogo pa je največkrat imel harmonikar. »Nekoč so ohceti, vključno s petkovim prevažanjem bale, trajale po tri dni, harmonika pa je bila zelo praktičen inštrument, da je lahko bila vedno zraven. Je zelo funkcionalna, dokaj lahka in dovolj majhna za prenašanje naokoli, pa še glasna je,« razmišlja Pezdirčeva.

Pomanjkljivo predstavljanje dediščine

Zaradi drugačnosti od izročila drugod na Slovenskem so bile etnološke raziskave Bele krajine in objave v preteklosti posvečene predvsem uskoški dediščini ter krajem ob Kolpi, veliko manj pa drugim območjem, zlasti v osrednji Beli krajini, ker je bilo to izročilo sorodno ali v marsičem enako osrednjeslovenskemu, dodaja Tadej Fink, umetniški vodja FS Dragatuš. »Takšno neuravnoteženo dokumentiranje in izpostavljanje zgolj posebnosti je ustvarilo pomanjkljivo in enostransko predstavljanje podobe belokranjske pesemske, oblačilne, plesne in glasbene dediščine,« pravi. Folklorna skupina Dragatuš zdaj skozi rekonstrukcije plesov s konca 19. stoletja in začetka 20. stoletja etnokoreologa Mirka Ramovša in raziskave godčevstva glasbenika Klemna Bojanoviča širi to znanje.

Tako so pred časom raziskali prisotnost citer in opreklja ter oživili njuno igranje. Za ti glasbili je še do nedavna veljalo, da ju v Beli krajini ni bilo. Pezdirčeva pa je pred časom naletela na kar nekaj fotografij iz obdobja, ko so tamburice v Belo krajino šele prihajale, na fotografijah pa so bili godci s harmonikami, nekateri tudi s precej drugačnimi, kot jih poznamo danes. Da bi raziskali zadevo, se je folklorna skupina povezala s profesionalnim harmonikarjem, skladateljem in pedagogom Bojanovičem. »Ugotovili smo, da je bilo glasbilo izdelano v nemški tovarni Hersfielden & Co. Bandonike so tam izdelovali od leta 1906 do 1933. Govorimo torej o inštrumentu, starem najverjetneje več kot sto let, kar kažejo tudi oblika meha in nekatere druge značilnosti,« pojasnjuje Bojanovič. »Prav gotovo pa ne gre le za Belo krajino, pač pa so tak inštrument uporabljali najverjetneje v večjem delu Evrope.«

Bandonika je nekakšna »mešanica« bandoneona, ki se uporablja pri argentinskem tangu, in harmonike, od tod tudi njeno ime. Bandonika je kvadratne oblike in predvsem manjša od danes znanih harmonik. Nima naramnic, ampak zgolj pasove za zapestja. Gumbe, teh je na desni strani enaindvajset, na basovski pa zgolj osem, se pritiska proti mehu in ne proti telesu, kar je redkost, pojasnjuje Bojanovič. »Tudi meh se pri bandoniki odpira na obe strani in ne zgolj na eno kot pri današnjih harmonikah. Gumbi so postavljeni podobno kot pri diatonični harmoniki, tako da bi se nekdo, ki igra na diatonično harmoniko, zelo hitro navadil igrati tudi na bandoniko.«

Med bandoneom in harmoniko

Zvok je nekoliko drugačen, saj je ustvarjen z glasilkami, ki jih je danes zelo težko poustvariti zaradi sestave materiala, ki so ga takrat uporabljali, pojasnjuje Bojanovič. »Podoben je zvoku bandoneona iz argentinskega tanga, torej ima na eni strani ostrino in hkrati nekaj mehkobe. Bandonika je tudi uglašena zelo netipično. Gre za zvočno kot tudi vizualno atrakcijo za današnji čas,« pravi. Inštrument, star več kot sto let, je odlično ohranjen in izredno kakovosten, treba ga je bilo zgolj uglasiti in zamenjati nekaj usnjenih delov. Bandoniko, ki je zdaj last FS Dragatuš, so našli prek spleta na Nizozemskem. Pravzaprav so nabavili štiri, iz katerih bodo »sestavili« oziroma obnovili dve, s katerima naj bi še letos nastopili na odru. A še prej godce čaka učenje tega zanimivega inštrumenta.

»Bandonika še vedno zahteva veliko raziskovanja. Ne moremo reči, da smo zdaj končali raziskavo. Kdor bi to rekel, je nekoliko zgrešil bistvo inštrumenta,« dodaja Bojanovič. Po besedah Zdenke Pezdirc vpeljava bandonike v program FS Dragatuš pomeni izziv za godce in seveda obogatitev programa. »Zaradi specifičnega zvoka, oblike in načina igranja bo reproduciranje belokranjske glasbene dediščine še bolj zanimivo in atraktivno. Hkrati krepimo spoštovanje do starih predmetov, glasbil in pozitiven odnos do materialne kulturne dediščine.«