Zoran Klemen filma, ki se mu je najbolj vtisnil v spomin, ni videl v kinodvorani. Bilo je leto 1944, ko je šel v partizane in bil nekaj časa v Črnomlju. »Iz Sovjetske zveze so nam tedaj poslali film o tem, kako so Nemci prodirali v Rusijo. Ob tistem filmu smo vsi jokali. Tako tragičen je bil. Prikazoval je, kako so Nemci prodirali, požigali in pobijali ljudi,« je opisoval v toplem junijskem popoldnevu lučaj stran od Delavskega in Kulturnega doma v Hrastniku. »Ko sem prišel nazaj v Hrastnik, sem predlagal, da v Ljubljani v arhivu vprašamo, ali imajo ta ruski film. A ga niso imeli ... Krasen film je bil. Vsi smo jokali.«

Kot fantič je z dvema prijateljema hodil v Sokolski dom, kjer so vrteli popoldne najprej film za otroke in pozneje v popoldnevu še po dva za odrasle. »Bili smo triperesna deteljica in videti smo morali vsak film,« se spominja, kako so komaj šest-, sedemletni fantiči z vznemirjenjem stopali v kinodvorano. Vsak je plačal svojo vstopnico in nato so strmeli v premikajoče se podobe, na začetku še neme in črno-bele. »Film je bil zabava. Drugega tedaj ni bilo, niti radia. Vstopnice so bile po dva dinarja, a to ni bilo dosti, za žemljo,« je priklical iz spomina otroške dogodivščine. Spominja se polne dvorane in dobrih kavbojskih filmov iz Amerike. Njegova starša v kino nista dosti hodila – oče je bil predsednik gasilskega društva na Dolu, v Sokolski dom pa sta oba z mamo zahajala k pevskemu zboru. Doma so bili časopisi in knjige, a mladega fanta je tehnologija, ki je oživela zamrznjene prizore na platnu, očarala.

»Pri Sokolih, še v času stare Jugoslavije, je bil glavni rudniški inženir frajer, ki je imel čez kino. On je filme naročal in bil je napreden. Znal je tudi poprijeti za čopič. Imeli smo dva velika panoja, enega pri rudniku, drugega pri steklarni. Na roko je naslikal prizore iz filmov in to smo nato nalepili na panoje kot vabilo za v kino,« se spominja Zoran Klemen. Filme je vrtel rajonski električar, ki je fante vprašal, kje bi lahko našel koga, ki bi mu pomagal. »Mi smo živeli zraven in v Sokolski dom sem rad hodil. Najprej sem pomagal pri previjanju filmskih trakov nazaj na kolute. V stari Jugoslaviji je bilo. Spomnim se, da se je tedaj vrtelo še nemo ameriško romanco Ramona,« opisuje veselje, ki ga je našel ob projektorjih. Kmalu je nehal šteti, koliko filmov je prevrtel in pozneje predvajal.

Med vojno v Kočevskem rogu

Med nemško okupacijo so morali vrteti nemške filme, propagandne in izobraževalne, na novih projektorjih, ki so jih s seboj pripeljali Nemci, je pojasnil član Zveze borcev. Ko je šel leta 1944 v partizane, sta mu pot ponovno izčrtala njegovo veselje in znanje, kako upravljati stroje. Poslali so ga v največjo partizansko tiskarno v Kočevskem rogu. »Imeli smo bencinski motor, ki je poganjal agregat, da so stroji delali. Bili smo dve, tri ure stran od Baze 20, od koder smo dobivali članke. Pri nas jih je zgolj pregledal lektor, stavci so vse pripravili in smo stiskali,« opisuje mesece pred koncem vojne.

Ko se je vrnil domov, so ga vprašali, ali bo še naprej vrtel filme. »Živeli smo zraven, imel sem veselje do tehnologije in tako je šlo naprej,« je opisal. Drugi fantje, ki so začeli pomagati pri filmskih projekcijah, so si našli dekleta in nehali, on pa je v Ljubljani v Unionu naredil izpit za kinooperaterja. Dopoldne je delal kot avtomehanik in voznik, popoldne in zvečer je vrtel filme – pozneje tudi na Dolu, kjer so ob podpori župana uredili kinodvorano, se spominja. Petinsedemdeset let.

Izučil osemnajst kinooperaterjev

Gledal je, kako so fantje in dekleta prihajali v kino na zmenke, a sam, zagotavlja, ni nikoli pripeljal dekleta s seboj, ko je vrtel filme. Ne nazadnje je bilo treba biti zbran in pozoren, da slika ni bila ne previsoko ne prenizko in da se je ujemala z zvokom. Če se je filmski trak strgal, je bilo treba projektor hitro ustaviti in trak popraviti, da se ne bi dodatno razparal, je opisal 75 let izkušenj. Hrup motorja in projektorja sta poskrbela, da ni nikoli zaspal, družbo pa so mu pozneje delali tudi mlajši navdušenci nad filmsko tehnologijo. »Osemnajst kinooperaterjev je šlo skozi moje roke, da so se naučili vrteti filme,« je s ponosom povedal. Projektorji zdaj že leta bolj ali manj stojijo, a zanje je vseskozi skrbel. Filmi ne prihajajo več na filmskih kolutih v zabojih po železnici v vagonih, včasih niti ne več po pošti. Trenutek, ki se mu zdi, da je najbolj spremenil odnos ljudi do filma, pa sega še dlje nazaj. »Včasih so bile pred Sokolskim domom take vrste, da vsi sploh niso prišli na filmsko projekcijo. Po vojni smo nekaj časa, a ne dolgo, vrteli tudi Obzornike ... A nato je prišla televizija in vse se je spremenilo,« je dejal Zoran Klemen.

Sam ima filme še vedno rad in pomembno se mu zdi ohranjati kulturno in materialno dediščino, skrbeti za arhive in stroje. Tudi sam si zdaj večino filmov ogleda na televizijskem zaslonu. Brez brnenja in skrbnega motrenja, da filmski trak gladko teče. »Včasih me sin vpraša, ali ne bom šel spat. Pa mu odgovorim: 'Če me pa zanima.' In pogledam film do konca,« se je zasmejal soustanovitelj hrastniškega fotokluba in še vedno aktiven član zveze planincev in združenja šoferjev.