Hodniki domžalskega centra za socialno delo so bili premajhni za vse udeležence predstavitve likovnih del članov sekcije Društva distrofikov Slovenije Likovna snovanja. Avtorji tridesetih likovnih del so se sprva sramežljivo pomešali med spremljevalce in povabljene goste, ki so med drugim prisluhnili tudi besedam Iztoka Mraka, strokovnega sodelavca Društva distrofikov Slovenije, ki je poudaril pomen ozaveščena javnosti o sami bolezni kot tudi o aktivnostih, ki jih društvo izvaja.

Kupili prve barvice in svinčnike

Od samega začetka je del programa tudi Darinka Groznik, ki se je društvu pridružila na prigovarjanje prijateljice. »Rečeno mi je bilo, da se bomo družili ob kavi, morda poklepetali o kakšnem članku v časopisu ali knjigi, ki bi jo prebrali. Pa sem jim povedala, da vse to lahko sama počnem doma,« nam je povedal Groznikova in dodala, da je sama iskala ustvarjalne aktivnosti. »Že v osnovni šoli sem namreč zelo rada risala, in tako smo začeli praktično iz nule. Kupili smo nekaj barvic, svinčnikov in papir. Za mentorja smo poiskali upokojenega profesorja, žal zdaj že pokojnega, ki nas je korak za korakom popeljal v svet likovnega ustvarjanja. Naučil nas je obvladati prostor, senčiti in slikati z akvareli.«

Člani Likovnega snovanja se sestajajo enkrat tedensko, a kot pove Groznikova, večina ustvarja tudi sama doma. »Se je pa zaradi bolezni, ki pri nas napreduje, treba ves čas prilagajati. Včasih sem slikala stoje, zdaj lahko slikam le manjše slike, ki jih moram obračati,« pove in se ob primerjavi svojih slik z velikostjo Da Vincijeve Mone Lise iskreno nasmehne.

Kdo ve, morda pa člani, ki ustvarjajo pod mentorstvom Saške Strnad, vseeno niso tako daleč od Da Vincija ali pa Van Gogha in Ivane Kobilca. »Saška nas je res potegnila iz cone udobja. Nekoč smo razstavljali le na hodnikih društva v Plavi laguni za Bežigradom,« je še povedala avtorica, ki tokrat razstavlja tri dela.

S slikanjem premagujejo tabuje

Pred nekaj leti so z mentorico začeli razpravljati o upodabljanju ženskega in moškega telesa, kako gledati nanj z različnih zornih kotov, kar je, kot smo izvedeli med pogovorom, vzbujalo navdušenje in obenem negotovost. »Namen je bil narisati intimen del telesa, erotičen motiv, izpostaviti njegove lepote in prebuditi senzualnost v novonastalih delih. Pred nami je bil velik izziv, saj še dandanes med ljudmi z dolgotrajno boleznijo senzualnost velja za tabu. Prisoten je bil tudi strah, ali bodo ustvarjena likovna dela sprejeta,« je k ogledu razstave povabila Saša Strnad. Ponosna na svoje varovance je poudarila, da jih je bodrila, naj vztrajajo. »Če človek zatira, ustavlja občutja, ker ne ve, kaj bi s tem in kako lahko to preobrazi, je napet. Tak način je zelo naporen za življenje. Če tako živi, postanejo občutki ohlapni, in počasi vzljubimo to praznino, ki nam zagotavlja navidezno varnost, čez čas pa krepi otopelost.«

Ob pogledu na vsako sliko posebej se je nehote postavilo vprašanje o pogumu in občutkih, ki so spremljali avtorje pri ustvarjanju. Mnogi so se pri tem soočali s travmami, temnimi sencami, ki jih nosi njihovo življenje, in jih morda razrešili prav skozi likovno ustvarjanje. »Dodali smo jim barve, tehnike, zgodbe. Zdaj je teža tabu teme manjša. In tudi zaradi tega je likovno ustvarjanje dobro, ker se ustvarjalec prvenstveno sprosti v lastnem razmišljanju, z odzivi občutenj, razpravo in analizo. Če le razmišljamo o tem in ne storimo ničesar, nas analiza paralizira, kar je v redu, če imamo veliko glavo kot neskončno skladišče, vendar tudi za ves ta 'gradbeni material' nekega dne zmanjka prostora in si je dobro poiskati hobi, ki nas razbremeni, sprošča ventile, kanale skozi naše telo, ki je navsezadnje le medij,« je strnila svoje misli o razstavi Strnadova.

Morda tudi da se jim prisluhne, avtorji likovnih del vabijo na razstavo, ko bo gostovala po vsej državi, saj bodo ob tej priložnosti lahko spregovorili tudi o mišični distrofiji in programih, ki bolnikom lahko izboljšajo kvaliteto življenja.