Jan Podgornik iz podjetja DrevoRez se poklicno ukvarja s plezanjem in obrezovanjem dreves. Veliko dela po Ljubljani, poleg obrezovanja – predvsem številnih občinskih dreves – občasno opravi tudi kakšna druga višinska dela, recimo montažo križa na cerkev, kot je nedavno naredil na uršulinski cerkvi na Kongresnem trgu.
Čeprav se zdi, da se v službi zabava, že po uvodnih besedah postane jasno, da to delo nikakor ni otroška igra, ampak zelo resen poklic. »Kombinacija višine, vrvi, dreves in žag prispeva k temu, da je poklic drevesnega plezalca oziroma negovalca dreves na višini med najnevarnejšimi. V ZDA je po statistiki na prvem mestu nesreč s smrtnim izidom, ki so več kot dvajsetkrat pogostejše od povprečja,« pojasni izjemno profesionalen sogovornik. S plezanjem se ukvarja že več kot petnajst let, zadnjih pet pa tudi z arboristiko oziroma obrezovanjem dreves. Pri tem doda, da je delo z vrvjo neizmerno varnejše kot pri nas še vedno vse prepogosta praksa, da se na drevo prisloni lestev in obreže drevo.
Tehnično zahtevno, zakonsko slabo urejeno
»Zaradi varnosti se pri delu z drevesi lestvam izogibamo, uporabljamo arboristično vrvno tehniko in dvižne košare. Skoraj vsa oprema, od pasov, čelad do vrvi, je specializirana in se uporablja samo za to dejavnost. Zaradi morebitnega reševanja morata biti vedno navzoča dva delavca z opremo in znanjem reševanja z drevesa. Eden je na tleh, drugi pleza,« razloži Podgornik. Pove, da mora pred začetkom vsakokratnih del arborist svetovalec pripraviti načrt ukrepov in del, ki jih potem izvedejo. Omenjena dela bi lahko opravljala samo oseba, ki ima ustrezen certifikat. A v Sloveniji na področju drevesne vrvne tehnike vlada zmeda, je opozoril naš sogovornik. »Do lanskega leta so se drevesni plezalci certificirali v okviru ameriških in nemških arborističnih organizacij. Šele lani se je začel podeljevati certifikat NPK – negovalec dreves na višini, ki prinaša upanje na regulacijo tega področja,« pojasni arborist o postopnem urejanju področja, ki je pristojnost ministrstva za kmetijstvo.
Paradoksalno se poseganje v drevesa v urbanih središčih v nasprotju s sečnjo v gozdu zakonsko šele začenja urejati. Če lahko v gozdu seka samo nekdo, ki ima opravljeno tovrstno nacionalno poklicno kvalifikacijo, lahko v mestu to počne že vsakdo, ki ima opravljen izpit za varno delo z motorno žago. Tudi statistični urad posek dreves ob hiši vodi pod šifro urejanje okolice in ne pod šifro gozdarstvo.
Varnost in kakovost
Neurejen in nekvalificiran posek mestnih dreves je lahko nevaren za izvajalca in obenem škodljiv za drevesa. Obrezovalec mora slediti evropskim standardom obrezovanja dreves. A tudi tukaj ni pravne podlage, ki bi nepravilno obrezovanje sankcionirala. »Zato še vedno pogosto vidimo nepravilno obrezana, obglavljena drevesa,« je kritičen sogovornik. Pri tem izpostavi željo, da bi vsaj pri javnih naročilih za posek dreves upoštevali omenjene standarde, saj se vse prevečkrat zgodi, da nekatere občine obrezovanje zaupajo nekvalificirani osebi, ki je seveda praviloma cenejša: »Ključno je, da javni naročniki ne naročajo pri ljudeh, ki naredijo škodo. Vsaj pri javnih naročilih bi moral biti pogoj, da to izvajajo ljudje z licenco.« Sogovornik kot pozitivno izjemo izpostavi Mestno občino Ljubljana, ki velja za zgled na področju oskrbe dreves, ima urejen register dreves, za oskrbo pa najema kvalificirane arboriste. Podgornika smo srečali pri vrtcu Trnovo, ko je bil s sodelavci ravno sredi poseka odmrlega drevesa, ki so ga, kot se za drevesne plezalce spodobi, začeli sekati pri vrhu.
Na drugi strani so kvalificirani arboristi v nezavidljivem položaju, saj je delo po predpisih, ki niso obvezni, zahtevnejše in tudi zamudnejše. Na trgu pa tekmujejo z izvajalci, ki se ne mudijo z varnostnimi in strokovnimi ukrepi, kar vsej panogi znižuje ceno.
Delo na višini
»Nisem še slišal za krovca, ki ne bi v karieri padel s strehe,« nam je v smehu povedal izkušeni plezalec za oris, zakaj bi se moralo zakonsko urediti tudi širše področje dela na višini. »Opravljam tudi manjša popravila streh ali kaj podobnega. To spada pod krovstvo in začasna gradbišča, kjer v nasprotju s stalnimi gradbišči ne potrebuješ kolektivnih zaščitnih ukrepov, kot je ograja, ampak za varnost pri delu zadostuje vrv,« pojasni Podgornik.
