Med tem, ko so prvi kupci počasi prihajali na osrednjo ljubljansko tržnico po sadje in zelenjavo, so dijakinje četrtega letnika Srednje šole za oblikovanje in fotografijo hitele še z zadnjimi popravki na kostumih, s katerimi so oblekle drevesa ob Plečnikovih arkadah. V kratkem pogovoru so nam zaupale, da gre za odličen projekt, h kateremu so na povabilo Nataše Grčar Napast, mentorice in profesorice modnega oblikovanja, pristopile z velikim veseljem. »Obleči lutko ali drevo sta zagotovo dve čisto različni stvari, potreben je bil popolnoma drugačen pristop,« je povedala Ela Pušnik, sošolka Ana Maresić Fink pa je dodala: »Morda se pri oblačenju drevesa ne obremenjuješ toliko, kot bi se v primeru, da bi delal kostum za igralca oziroma igralko. V našem primeru smo imeli več svobode, več smo lahko tudi eksperimentirali.« Prav tako, kot je opozorila Hana Krnc, imajo na šoli na voljo kroje, po katerih šivajo. »Izmeriti drevo, brez oblin, je bil svojevrsten izziv,« je še pojasnila Hana.
Drevesa oblekli v kostume aktualnega repertoarja
Dijakinje so za izdelavo kostumov material našle v garderobah Šentjakobskega gledališča. »Uporabile smo že nošene in ne več aktualne obleke, ki smo jih po principu recikliranja predelale,« je razložila Hana, Ela pa je dodala, da so morale biti pozorne na to, da uporabijo dovolj trpežen material, saj bodo kostumi morali vzdržati v različnih vremenskih razmerah. In med tem, ko so si radovedneži ogledovali njihovo delo, je pogovor seveda nanesel tudi na zgodbe, ki jih oblečena drevesa pripovedujejo. Kot je razvidno z informativnih panojev ob kostumih, gre pravzaprav za repertoar Šentjakobskega gledališča za sezono 2022/2023. Drevesni kostumi gledalca nagovarjajo z interpretacijami glavnih likov posamezne uprizoritve. »Pred izdelavo kostumov smo dobile v branje scenarij igre, že napisane zgodbe, ki jih je izbrala Mojca Kreft, nekdanja gledališka vodja. Pri razumevanju besedil nam je zelo pomagal tudi direktor gledališča Milan Golob,« je še povedala Ela.
Pravzaprav se je Šentjakobsko gledališče Ljubljana že v svoji najzgodnejši dobi veliko posvečalo izobraževanju svojih članov in sodelovanju s preostalimi institucijami, ki delujejo v mestu. Kot je povedala Saša Strnad, njihova predstavnica za stike z javnostmi, dramska šola deluje že vse od leta 1926, ko se je s šentjakobčani pedagoško ukvarjal Viktor Markič, ki je bil tudi eden izmed ustanoviteljev gledališča. »Čedalje bolj se zavedamo, da je ključ do uspeha osredotočenost na stvari, ki si jih želimo, ne pa na tiste, ki se jih bojimo. In ravno zato imamo tako zelo radi izzive. To nas dela žive,« pove Strnadova in izpostavi prav projekt Gledališče pred vašim nosom, ki so ga letos s sodelovanjem dijakinj in dijakov, ki na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana obiskujejo programa modno oblikovanje in fotografija, nadgradili ter ga preimenovali v Ogledalo.
Novi kreativni pristopi
Vodilo ekipe Šentjakobskega gledališča je že vsa ta leta naslednje: »Mlade moramo najti, ne pa jih izgubiti.« Zato so tudi (po)trkali na vrata izobraževalnih institucij in po nekaj letih vztrajanja jim je uspelo narediti preboj. »Odločili smo se, da bomo mladim zaupali in prisluhnili njihovemu jeziku. Širini in globini njihovega razmišljanja. Z novimi kreativnimi pristopi in mentorstvom smo dali priložnost mladim, nadobudnim in strastnim ustvarjalcem, ki v teh časih ne dobijo prave priložnosti za prakso v posebnih umetniških obrteh, te pa izginjajo iz našega vsakdana. In če bo šlo tako naprej, bodo te obrti čez leta izginile tudi iz učnih programov za določene poklice, kar se nam zdi zastrašujoče, saj se zavedamo pomembnosti in vrednosti teh znanj,« je še povedala Saša Strnad, ki je tudi idejna vodja projekta oblačenja dreves. Apolonija Simon, ravnateljica omenjene srednje šole, jo je dopolnila z besedami, da si kot mentorji in profesorji v izobraževanju najbolj želijo tega, da bi se njihovi dijaki s svojimi talenti in raziskovanjem realizirali z zanimivimi projekti že med izobraževanjem na njihovi šoli.
