Te dni v Cankarjevem domu poteka Festival za tretje življenjsko obdobje. Hvalevredna prireditev, ki si že od leta 1999 prizadeva, da bi bili starejši integralen del družbe ter živeli kakovostno in polno življenje. Vsi smo ena generacija, je geslo festivala, ki si je letos za osrednjo temo izbral digitalizacijo vseh generacij. Gre za največji tovrstni festival v Evropi in kdor se sprehodi med razstavnimi prostori, bržkone dobi vtis, da je v tej deželi in mestu lepo živeti, saj oba razumeta starostnike kot koristen in dobrodošel del njunega prebivalstva.
Ne bi hotela zmanjševati pomena vseh društev in združenj, ki imajo tako ali tako levji delež pri tem, da so starostniki res še aktivni in se družijo, toda realnost vsakdana starejših pri nas je daleč od takšnega vtisa. Naša družba in njene institucije starostnike še vedno največkrat razumejo kot breme, kot strošek, nekoristen del družbe in so s takšnim razumevanjem ne le izključujoče, temveč pogosto celo grobo diskriminatorne.
Eden najbolj eklatantnih primerov seže v čas začetkov covidne epidemije, ko so starejšim odredili, kdaj smejo in kdaj ne smejo hoditi v trgovino, ter jim dopustili, da svoj kruh in mleko nakupujejo le v najzgodnejših jutranjih urah, ne pa udobno po deseti, ko se je lahko med policami sprehajala vsa preostala populacija. A izključevanje in diskriminacija starejših največkrat poteka precej bolj subtilno kot v omenjenem primeru, ki se je zaostril v eni izmed ljubljanskih živilskih trgovin, in kar je ključno, poteka na številnih ravneh. Ena od njih je prav gotovo digitalizacija. Ta mnogim, ki niso odraščali z računalnikom in internetom ter zato digitalni svet težje razumejo, zapira vrata in otežuje dostop do storitev, ki jih potrebujejo v svojem življenju. Pa naj gre za naročanje pri osebnem zdravniku, za bančne storitve, naročanje na upravni enoti, pri davčni upravi in tako dalje. Seveda je ena od poti, da ne bi bilo tako, digitalno opismenjevanje starejših, a tudi če odmislimo povsem diletantsko zastavljen tovrstni projekt prejšnje vlade, si je treba priznati, da je mogoče topogledno izobraziti le del starejše generacije. Zato je nujno, da o tem, kako bodo ljudem, ki ne razumejo računalniškega jezika, ki jim ni jasno, kaj je SI-PASS, SIGEN-CA ali SIGOV-CA, ter se jim sanja ne, kaj je »dvofaktorska avtentifikacija« in kako naj vstopijo na portal zVem, še vedno na drugačen način omogočili prijazen in neoviran dostop, zavzeto razmišljajo ponudniki teh storitev. Pa pri tem ne mislim na telefonsko tajnico, ki te v nedogled prevezuje do neprijaznega sogovornika, ki ti na koncu ne zna ali noče pomagati.
