V začetku aprila ob občinskem prazniku Mestne občine Novo mesto je Branka Bukovec iz rok župana Gregorja Macedonija prejela najvišje občinsko priznanje, naziv častne občanke za leto 2022. In požela stoječe ovacije občinstva. Novomeščani dobro poznajo njeno delo. Bila je v prvih bojnih vrstah pred 30 leti, ko so se begunci iz Bosne znašli pred vrati Novega mesta in je zanje razvila številne modele pomoči ter jih nato prenesla tudi na druge programe »njenega« Društva za razvijanje prostovoljnega dela (DRPD), ki ga je soustvarila prav v tistem času. Zelo jo spoštujejo novomeški Romi, za katere je ustvarila številne programe za otroke in odrasle ter približala romsko kulturo večinskemu prebivalstvu. Priseljencem, večinoma iz držav nekdanje Jugoslavije, pomaga tako pri njihovih osebnih stiskah kot v njihovi borbi za delavske pravice. In zdaj so tu še begunci iz Ukrajine.
Vse življenje lahko pomagaš
Ni prav zadovoljna, ko se mora izpostaviti v javnosti, v medijih, na odru. Toda hkrati se dobro zaveda, da se tudi tako širi glas o prostovoljstvu in pomoči sočloveku, ki postaja vse bolj pomembno in brez katerega bo družba nasploh po njenem mnenju težko preživela. »Tega ne počnemo zato, da bi nam nekdo dal nagrado. Hkrati pa je odgovornost na vseh nas, da moramo biti odprta in solidarna družba do vseh, ne le do priseljencev, ampak do sočloveka nasploh.« Kot pravi, pa vsega njenega dela ljudje niti ne vidijo ali ne poznajo. »Niso vse moje zgodbe znane, veliko je takih, ki bodo ostale samo moje in od tistega, ki sem mu pomagala. Je pa prav, da se o delu našega društva in prostovoljstvu nasploh čedalje več sliši.«
Naziv častne občanke je nagrada za njeno življenjsko delo, hkrati pa priznanje za prostovoljstvo na vseh možnih področjih, pravi. »S tem je tudi občina priznala pomen prostovoljstva in humanitarnega dela. Vse življenje lahko pomagaš, bodisi znotraj neke organizacije bodisi človeku osebno, kjer koli, v povsem vsakdanjih situacijah. Zato je prostovoljstvo treba spoštovati in spodbujati.« Vpeta je tako v osebno delo z ljudmi, v reševanje povsem osebnih stisk kot v organizacijo in zagon vseh mogočih dejavnosti in projektov ter seveda v koordinacijo celotne mreže društva, ki zaposluje okoli štirideset ljudi, odvisno od prejetih sofinancerskih sredstev in projektov. »Potem so tu seveda še naši prostovoljci. Mnogi med njimi so nekoč sami potrebovali pomoč, ko so se zaradi različnih okoliščin znašli pri nas. Zato povsem razumejo stiske drugih. To so najboljši prostovoljci in sodelavci.«
Sistem neprijazen
do tujih delavcev
Tudi sam sistem do delavcev iz tretjih držav ni prijazen. Ob tem omeni nedavno spremembo zakona o tujcih, ki za podaljšanje dovoljenja za bivanje družinskih članov tujih delavcev zahteva opravljen izpit iz slovenskega jezika. »Če ga denimo mati, ki ni zaposlena iz različnih razlogov, do nekega določenega roka ne bo opravila, bo izgubila pravico do bivanja pri nas. Morala bo zapustiti družino in se vrniti domov. Toda zgodilo se bo, da ti ljudje ne bodo odšli nazaj domov,
pač pa naprej, v države, kjer jih bodo sprejeli odprtih rok in kjer se zavedajo, da jih še kako potrebujejo, saj je njihov zaposlitveni bazen domačih ljudi na določenih, večinoma storitvenih dejavnostih prazen. Pri nas pa se nad tem še nismo dovolj resno zamislili,« razmišlja Bukovčeva, ki se skoraj vsak dan ukvarja tudi s kršitvami delavskih pravic priseljencev.
Zelo jo žalosti vse slabši odnos večinskega prebivalstva do izključenih, ogroženih skupin. »Mnogi se ob tem ne zavedajo, da pol milijona Slovencev živi po svetu, ponekod že tretja, četrta generacija, veliko je tudi novodobnih migrantov, ki so tam manjšina, tako kot priseljenci pri nas, in imajo podobne težave. Priseljenec mora spoštovati predpise neke države, se naučiti jezika, toda tudi večinsko prebivalstvo mora spoštovati njegovo kulturo in jezik.« Kot pravi, samo na prostoru nekdanje skupne države deluje okoli štirideset slovenskih društev. DRPD ves čas intenzivno sodeluje s 15 do 20 društvi, občasno tudi z vsemi drugimi. Hkrati jo veseli, da so mladi do priseljencev odprti in nimajo predsodkov. K ozaveščanju prebivalstva in sprejemanju različnih kultur, ki vse nas, kot pravi Bukovčeva, zgolj bogatijo, je veliko doprinesel prav DRPD, tudi z vsakoletnim Tednom kultur, ki ga pripravljajo v začetku junija. »Na tak način spodbujamo, zlasti med otroki in mladino, strpnost in solidarnost.«
Vsak lahko pristane
»na drugi strani«
Novomeški naziv častne občanke pa ni njen edini. Prvega je dobila lani v črnogorskem mestu Hercegnovi, s katerim je povezana že 46 let, zadnjih več kot dvajset let zlasti na humanitarnem področju, kjer je DRPD skupaj z njihovim mladinskim centrom izpeljal številne projekte, med drugim s tamkajšnjim domom za otroke brez staršev. Skupaj so si prizadevali za to, da se je dom odprl širši javnosti. Še vedno vsaj dvakrat, trikrat na leto sodeluje z domom v raznih akcijah. »Odprtost tega doma in otrok do zunanjega okolja si štejem v veliko čast in uspeh. Morda se niti sami povsem ne zavedamo, kaj smo naredili, in to zgolj z majhnimi koraki, pogovorom, odnosom.«
V življenju vsi hodimo nekje na robu, dodaja. »Življenje se lahko čez noč spremeni in pristaneš na drugi strani, kjer potrebuješ pomoč. Ni nujno, da se zgodi vojna ali da si priseljenec, lahko je izguba službe, bolezen, kar koli. Vsi smo na meji. Takih zgodb je bilo v mojem življenju zelo veliko. Ljudje pa so skromni, ne potrebujejo prav veliko materialne pomoči, bolj pomembno je, da imajo nekoga, s katerim se lahko pogovorijo.«
