»Spoštovani, obveščamo vas, da zaradi prezasedenosti do leta 2026 ne sprejemamo novih naročil za šahovske artikle,« na spletni strani družinskega podjetja Noj, kjer ročno izdelujejo butične šahovske garniture, obveščajo svoje naročnike. Oče in sinova Novak povedo, da imajo poleg okoli 200 potrjenih naročil še čakalni seznam, na katerem je še okoli 150 ljudi v vrsti. A nič zato, zagreti zbiratelji, med njimi so večinoma Američani, so pripravljeni počakati več let. Nekateri imajo tudi že vse njihove šahe, svoje zbirke, v kateri imajo lahko tudi po 150 garnitur z različnih koncev sveta, pa skrbno hranijo v vitrinah z dvojno zasteklitvijo in opremljene z vlagomeri ter UV-lučmi, ki preprečujejo, da lak rumeni. Vse pogosteje, kot pojasni Grega Novak, ki je v domači delavnici zadolžen za rezbarjenje, njihove šahovske garniture kupci naročajo kot družinsko dediščino. Največ setov odpošljejo v Združene države Amerike, sledi Evropa, sicer pa so jih prodali praktično že po vsem svetu.

Pred pandemijo je bilo na njihov šah treba čakati kakšne štiri mesece, zanimanje za to strateško igro pa je pred dobrima dneva letoma skokovito zraslo ob prepletu pop kulture in globalne zdravstvene situacije, zaprtja sveta zaradi covida, ter priljubljene nadaljevanke Damin gambit o šahovski genialki. »Med kupci, ki so si želeli butični šah, je bil takšen bum, da je vsa šahovska industrija pokleknila,« o fenomenu, ki je zajel tudi njih in do danes ni pojenjal, pripoveduje Grega Novak. Ob večanju naročil pa se je v Noju začela daljšati čakalna doba. Kot tričlanska obrtniška zasedba, ki vse izdeluje ročno, da ohranja visoko kakovost, imajo, kot doda Gregov in Žigov oče Janez Novak, omejene zmožnosti izdelave. Na mesec lahko naredijo največ sedem šahovskih garnitur, kar je omejitev, ki so si jo postavili v imenu odličnosti.

Od glasbe do šahovskih izdelkov

Pot do butične delavnice, ki jo cenijo v domačem in mednarodnem šahovskem svetu, je bila po besedah Novakovih dolga in naporna. Izdelovanje šaha je po tistem, ko je glasbo zamenjal za lesno obrt, konec 70. let začel Janez Novak. Garniture je izdeloval strojno, medtem ko se ročnega struženja, ki je zdaj domena njegovega sina Žige, in že omenjenega Gregovega rezbarjenja ni lotil. Kar je bil tudi razlog, da je šah serije Dubrovnik, ki je zdaj eden njihovih paradnih konj, leta čakal v vitrini, dokler se ni s tem zalogajem po končanem študiju lesarskega inženirstva spopadel Grega Novak. To je bilo pred dobrimi 15 leti, čeprav se je zgodba s slovitim Dubrovnikom začela že prej, še v nekdanji Jugoslaviji s klicem Bruna Parme. Šahovski velemojster je po telefonu poiskal Janeza Novaka, da ga vpraša, ali bi izdeloval šahovske figure za serijo Dubrovnik, garnituro, s katero so leta 1950 tekmovalci v hrvaškem mestu igrali na deveti šahovski olimpijadi, kjer je zmagalo jugoslovansko moštvo.

Dubrovnik – šahovska klasika

Za olimpijado v Dubrovniku je jugoslovanska oblast sklenila, da bo treba izdelati nov set, saj je bila večina, ki so jih do takrat uporabljali v profesionalni igri, tako ali drugače povezana s kapitalizmom. Zato je padla odločitev o nastanku nove turnirske garniture, katere zasnova je pripadla slikarju Peru Počku, ki je klasični kraljev križ zamenjal s krogličnim zaključkom. Po več različnih predlogih kompletov je Poček oblikoval brezčasno šahovsko klasiko – Dubrovnik 1950. Originalnih garnitur so izdelali le 50, sedem kompletov so podarili jugoslovanski ekipi, ki je na olimpijadi osvojila zlato medaljo, preostali pa so romali k različnim lastnikom. Veliki ljubitelj dubrovniških figur je bil legendarni ameriški šahovski velemojster Bobby Fischer, ki je imel nesrečo, da so mu originalni set Dubrovnik 1950 ukradli.

Po olimpijadi je nastalo več različic dubrovniškega šaha, med katerimi sta dve izstopali: komplet Dubrovnik II, ki ga je okoli leta 1960 zasnoval slavni hrvaški stripar Andrija Maurović, in set Dubrovnik Minčeta. Vse tri pa danes ročno izdelujejo v delavnici v Vnanjih Goricah.

Od dubrovniškega seta do Plečnikovega šaha

Ko je torej Novak prejel Parmov klic, ali bi izdelal prvi dubrovniški set, je kmalu ugotovil, da ga strojno ne bo mogel izdelati, ročno pa tega ni znal. Komplet je zato za nekaj let odložil v omaro, dokler se ni domači obrti pridružil starejši sin. »Oče je vsak mesec vzel v roke ta set in se na glas spraševal, kako bi ga izdelali, dokler se nisem odločil, da poskusimo,« se spominja Grega Novak. Dve leti je raziskoval, preučeval knjige s tega področja in informacije iskal na spletu, ob tem pa z dletom v delavnici poskušal in vadil. Ko je izdelal garnituro, s katero sta bila oba zadovoljna, sta jo odnesla pokazat poznavalcem v Zagreb, ki so izdelek odobrili, in tako so v delavnici Noj lahko začeli izdelovati garniture Dubrovnik.

Za klasičnim setom je na vrsto prišel Portorož, komplet figur, ki sta jih Novakova zasnovala leta 2008 ob 50. obletnici znamenitega turnirja v Portorožu. Nastali so še nekateri drugi turnirski kompleti, dokler se v Noju niso povezali z oblikovalci. »Oče je vedno pravil, zakaj ne bi bil šah tudi okras, ki ga postaviš v prostor. Za kar je bilo jasno, da je nujno sodelovanje z oblikovalci,« pripoveduje Grega Novak. Prvi, ki je zanje zasnoval avtorsko garnituro, je bil Oskar Kogoj. Za njim se je tega projekta lotil Janez Suhadolc, arhitekt in oblikovalec ter velik ljubitelj šaha, ki je svoje serije šahovskih figur posvetil velikim slovenskim arhitektom – Plečniku, Vurniku in Fabianiju.

V Noju so se v času, ko se je Jonas Žnidaršič strastno posvečal šahu, srečali tudi z njim. »K nam je prišel s svežo idejo, češ, zakaj bi v sodobnem času igrali na okrašenih starih figurah. Spodbudil nas je, da naredimo minimalističen komplet,« pojasnjuje Grega Novak in doda, da se je Žnidaršič zasnove seta lotil zelo studiozno. »Nakupil je figure z vsega sveta, jih meril, tehtal, nagibal in preučeval podlage. Nastal je komplet BCE – Best Chessmen Ever, ki smo ga na trg dali v treh različicah.«

Dvanajstkrat lakirane figure

Za ročno izdelavo šahovskih kompletov, ki stanejo med 800 in 1200 evri, Novakovi potrebujejo približno 40 ur, zanje pa izbirajo najboljši material. »Les je lokalen in mora biti vrhunski, uporabljamo javor in oreh,« pravi Janez Novak, ki je v domači delavnici zadolžen za površinsko obdelavo figur, ki jih dvanajstkrat lakira. Da je izvedba resnično filigranska, s svojo natančnostjo in dobrim vidom skrbi Žiga Novak. »Pri naši ceni ni prostora za napake. Če na figuri vidim kakšno drobno luknjico, na to opozorim Grego in očeta,« pravi. V delavnici imajo zato vrečo za nepopolne figure. Kot pravijo Novakovi, šahovske sete delajo s srcem in glavo. Glede na to, da je šah njihovo delo, pa ga v prostem času z izjemo Žige ne igrajo.