Potem ko se je v mladosti izdelavi čipk ob prostem času posvečala že njena mami Andreja, je za kleklje pri svojih petih letih poprijela tudi hčerka Hana. »Oči Uroš me je nekega dne odpeljal h gospe Frančiški Luštrek, ki živi v neposredni bližini njegove službe na Ladji in se s klekljanjem ukvarja že od mladih nog. Takoj sem bila navdušena, tudi zato, ker je vedno prijazna in nasmejana Francka tehnik klekljanja naučila že mojo mami,« se spominja devetletnica, učenka četrtega razreda osnovne šole Preska. V družbi Frančiške se čipkarske obrti pridno uči že štiri leta. Obiskuje jo enkrat na teden, ob prostem času kleklja tudi doma.

Na vprašanje, ali se je bilo težko naučiti različnih tehnik prepletanja tankih niti, Hana kot iz topa izstreli, da niti ne: »Najprej sem se naučila delati kitko, potem sem vadila slepi ris, sukani ris in polpremet, medtem ko se zadnje tedne največ posvečam tehniki široki ris. Zelo je pomembno, da sem natančna in potrpežljiva, da pravilno zavijam niti in jih ne zategnem preveč.«

Hana je doslej izdelala že vrsto privlačnih prtičkov, največkrat se je odločila za izbiro motivov muc, psičkov, angelčkov in raznih vzorcev rož, njena želja pa je, da bi spoznala čim več tehnik klekljanja in izdelala še več čipkarskih umetnin. Svoje prtičke bo morda v prihodnje uredila tudi za kakšno razstavo, pravi nadebudna osnovnošolka, na katero so ponosni tudi sošolci. »Ko smo bili v drugem razredu, sem jim nekega dne prinesla pokazat svoje izdelke in bili so navdušeni. Niso se mogli načuditi, kako se lahko znajdem med številnimi nitmi in kleklji, zato sem jim pustila, da se tudi sami lotijo dela. Kar dobro jim je šlo,« v smehu zaupa Hana Papež.

Ure in ure garanja
zgolj za moko za kruh

Da je Hana zelo pridna učenka klekljanja čipk, priznava tudi njena mentorica Frančiška. Veseli jo, da deklica ohranja to lepo žlahtno obrt, ki je uvrščena celo na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. Ročnih del se loti čedalje manj ljudi, saj je njihova vrednost podcenjena, meni Luštrekova. A nekdaj ni bilo tako. Izdelava čipk je bila še posebno na Idrijskem in Žirovskem za marsikoga edini vir zaslužka za osnovne življenjske dobrine.

»Mama, ki je bila Žirovka, me je naučila klekljati, ko sem bila stara štiri leta. Od takrat sem ure in ure klekljala vsak dan. Čipke so bile namreč poleg občasne pomoči kmetom edini vir kruha, ki smo ga lahko na vasi pozimi zaslužili tisti, ki doma nismo imeli kmetije in živine,« se spominja Frančiška. Otroštvo je preživela v Javorjah v Poljanski dolini. Kot je povedala, je bil sukanec nekdaj drag skoraj kot zlato. Natančno stehtano količino dragocene niti so klekljarice prejele v zadrugi v Žireh, kamor so morale prinašati tudi izdelane čipke. »Te so v zadrugi postavili na tehtnico in če njihova teža ni ustrezala teži prejetega sukanca, smo bile klekljarice deležne odbitka od plačila,« je zaupala Luštrekova in dodala, da je bil čipkarski zaslužek v celoti namenjen preživetju – nakupu moke za kruh, krompirja ali drv. »Težko je bilo. Kolikokrat bi se šla rada ven žogat z vrstniki, se skrivat ali lovit, pa sem morala klekljati za štirimi stenami. Pogosto so me boleli hrbet in ramena, včasih mi je bilo od bolečin kar slabo. Kot otrok sem bila prepričana, da bom, ko bo mama umrla, blazino za klekljanje vrgla v peč,« je povedala sogovornica.

Ko se je kot mladoporočenka preselila k možu v Medvode, je za nekaj časa pozabila na kleklje. A ne za dolgo – mama ji je namreč ob obisku v novem domu podarila dva velika koluta sukanca. Hčeri je svetovala, naj si končno izdela nekaj zase in ne pozabi, da je sukanec še vedno dragocen. »Njene besede so me ganile do solz in takrat sem spet začela klekljati, tokrat z velikim veseljem. Najprej sem zase izdelala ogromen prt, ki še zdaj krasi naš dom, in številne manjše prtičke,« pove Frančiška. Danes še vedno strašno rada kleklja, brez tega bi bil grozljiv dolgčas, pravi. Ko je pred tridesetimi leti hudo zbolela in je komaj čakala, da se bo upokojila, je izjemno moč za ozdravitev in veselje do življenja našla prav v izdelavi čipk, tudi za okrasitev cerkva. Mož ji je vselej stal ob strani, nad svojim konjičkom pa je uspela navdušiti tudi oba sinova.