Vstopiti na razstavo, ki sega v preteklost Ljubljane, v čas, ko se je rojevala njena moderna podoba, prav na kraju samem, kjer so se preobrazbe v mestnem prostoru vidno dogajale, ima poseben čar. Po mimohodu po današnji Slovenski cesti se obiskovalec takoj za vrati Male galerije tako sreča z njenimi podobami iz prvih desetletij prejšnjega stoletja. V preteklosti pa arterija ljubljanskega središča ni bila samo videti drugače in je drugače delovala, temveč je imela tudi različna imena. Dunajska, Tyrševa in Titova cesta, vse to je bil nekdaj zgornji del Slovenske ceste, ki je današnjo prepoznavno podobo začela dobivati v medvojnem času, ko se je center mesta začel z nabrežij Ljubljanice seliti k novemu gospodarsko-finančnemu središču.
Na osrednjem delu Slovenske ceste so palačo tedanje Ljubljanske kreditne banke na parceli, kjer je nekoč stal samostan klaris z vrtom, zatem pa je bilo konec 18. stoletja tam vojaško oskrbovališče, ki ga je uničil potres leta 1895, začeli graditi kmalu po prvi svetovni vojni. Po načrtih češkega arhitekta Franca Krasnyja so dokumentacijo zanjo začeli urejati leta 1920 in jo leto kasneje začeli graditi, s tem da je prvotno še bolj ambiciozno začrtan projekt preprečil takratni mestni svet. Po izvornih načrtih bi se morala stavba raztezati po celotnem kareju med današnjo Slovensko, Cankarjevo, Beethovnovo in Štefanovo, vendar, kot so zapisali na razstavi, so zaradi političnih nesoglasij morali projekt prikrojiti.
Po dokončanju gradnje je objekt veljal za najsodobnejšo arhitekturo v Ljubljani z marsikatero tehnično prednostjo. Stavba je imela centralno kurjavo, tekočo toplo vodo ter celo lastno telefonsko centralo in elektrarno, ki je poganjala odprta dvigala in ventilacijski sistem.
Novi standardi urbanizma
in bivanja
Mogočna stavba, poslopje Ljubljanske kreditne banke, je v začetku 20. let prejšnjega stoletja napovedala nove standarde urbanizacije in načrtovanja tega dela mesta, kjer so v njeni neposredni okolici z leti zrasle še druge mestne ikone, kot denimo Nebotičnik, novi Hotel Slon, povojna Nama in drugo. Petnadstropna bančna palača z modernističnim pročeljem iz umetnega kamna, v kateri danes domuje Banka Slovenije, je bila »prva in najbolj razkošna poslovna arhitektura medvojnega časa, ki inavgurira obdobje modernizacije tega dela mesta: to se je nato v naslednjih letih izoblikovalo v poslovno in finančno središče«, vlogo objekta med drugim izpostavlja razstava, pod katero se podpisujeta Špela Goltes in Vladimir Vidmar.
Po besedah kuratorja Vidmarja razstava Srce mesta, ki je na ogled do 30. septembra, govori o preobrazbah mesta, vendar ne le arhitekturnih in urbanističnih, temveč tudi družbenih. Čeprav je iskanje vzporednic, kot je še poudaril kurator, s preteklimi zgodovinskimi obdobji nehvaležno, je v času, ko neposredno doživljamo transformacijo Ljubljane, pogled v preteklost pomemben. »Tudi danes gre za čas ozaveščanja Ljubljančanov, ki aktivno iščejo nove, sodobnejše, času primernejše podobe svojega glavnega mesta,« je povedal Vladimir Vidmar. Pogled nazaj pa je, kot še poudaril kurator, pomemben tudi zato, ker je »preobrazba mesta nekaj, kar je mestu imanentno, vendar mora vsaka preobrazba mesta hkrati biti tudi preobrazba nas samih, in sicer v aktivne soudeležence tega procesa«.
Od Petrička do delikatese
in Daj-dama
Bančna palača pa od samega nastanka ni pomenila le poslovno-finančne mestne točke, temveč je v Ljubljano od nekdaj prinašala tudi družabne vsebine in tako poganjala tudi ta pomemben vidik mesta. Njeno pritličje so tako od začetka oddajali različnim lokalom. Na vogalu stavbe, tam, kjer je danes trgovina Zara, je nekoč delovala kavarna Emona, kasneje znamenita restavracija Daj-dam, v kateri so že pred drugo svetovno vojno imeli »avtomatični bife«. To sta bila avtomata za kuhanje prave kave in za sendviče. Po koncu druge svetovne vojne do poznih šestdesetih let 20. stoletja pa Daj-dam slovel po obloženih kruhkih, je v spominih za razstavo zapisal etnolog Janez Bogataj, ki je ta del mesta poznal že kot otrok, ko je v Nebotičniku obiskoval svojega dedka in babico.
V pritličju na vogalu bančne palače je svoj čas delovala tudi verjetno prva samopostrežna restavracija v Sloveniji. Emona se je imenovala, v njej pa so vse dni v tednu cvrli krompirček in ga skozi izložbeno okno prodajali v papirnatih škrnicljih. To ponudbo je na ulici napovedoval že vonj po prežganem olju. V neposredni bližini bančne palače so bili v preteklosti še drugi znameniti lokali, Bogataj spomni na odlično slaščičarno Petriček na Cankarjevi, zanj nepozabna je bila tudi Bohinjska mlekarna, kjer so v pasaži Nebotičnika prodajali velike hlebce bohinjskega sira, mleko in druge mlečne izdelke.
