Naneslo je, da sem med prvomajskimi prazniki obiskala Berlin. Z izjemo polurnega postanka pri Brandenburških vratih, kjer nas je skupino dijakov sredi devetdesetih let odložil avtobus, s katerim smo se podali na 20-urno popotovanje na Dansko, v tem mestu še nisem bila. Z veseljem sem pograbila priložnost, da si zapolnim to sramotno vrzel v splošni razgledanosti.
Zakaj in kako te bodo nova mesta navdušila (ali te za vedno odvrnila od vnovičnega obiska), je odvisno tudi od starosti obiskovalca. Ko si mlad in neugnan, jih ocenjuješ po nočnem življenju in kakovosti mladinskih hotelov, pod starost začneš ceniti raznolikost kulturne ponudbe in zanesljivost javnega prevoza. V tem pogledu Berlin navduši kot le malokatero mesto doslej! Z javnim prevozom, ki se mu v domačem mestu lahko privoščim izogibati (kar niti ni težko, saj ga pretežno ni), se v Berlinu človek spozna že na letališču. Za dobrih 10 evrov te hitri vlak dostavi znotraj mestnega obroča, od tam pa se lahko do nastanitve pripelješ s katerim koli drugim prevoznim sredstvom, od podzemne prek tramvaja ali busa. To pa še ni vse, kot bi rekli v TV-prodaji, le da tokrat brez skritih pasti. Z isto vozovnico se lahko voziš po mestu še ves naslednji dan – velja namreč 24 ur. In to za 10 evrov!
Berlin je tako prepreden s progami javnega prometa, da se še google težko odloči, s čim bi te poslal na želeni cilj. Zato ti predlaga več kombinacij; algoritmi še niso naučeni, da bi prevzeli odgovornost izbire. Toda bolje se je ravnati po aplikaciji BVG, ki bi ga z obilo pretiravanja lahko označili za berlinski LPP. Njihovo geslo je: »Weil wir dich lieben«, »Ker te imamo radi«. In to ljubezen je čutiti na vsakem peronu, v vsakem vagonu, na vsakem prikazovalniku s seznami prihajajočih vlakov ali tramvajev, ki si sledijo v nekajminutnih presledkih. Ta ljubezen je vseobsegajoča in stanovitna, proge primestne železnice, podzemne, tramvajev in avtobusov se stekajo v visoko pesem javnega prevoza. Čutijo jo potniki, ki se pogosto za vedno zaobljubijo javnemu prevozu in ga ne varajo z osebnim avtom. Občutje ljubezni preveva celo pse, ki resda uporabljajo javni prevoz v spremstvu svojih lastnikov, a nadvse omikano stopajo po peronih in jim ne pade na pamet renčati drug na drugega. Ena sama ljubezen, spokojnost in sožitje.
Obisk Berlina ne zapolni le vrzeli v splošni razgledanosti, temveč odpre tudi nove poglede na zasnovo javnega prometa. Ne, ni primerjava med Berlinom in Ljubljano tista, s katero bi za konec rada svareče dvignila prst. Razmislek naj raje poteka v smeri, da vsa Slovenija šteje manj prebivalcev kot glavno mesto Nemčije ...
