Pretekli teden je bil v tem časopisu objavljen zapis o še zadnjem uličnem prodajalcu cvetlic na Čopovi. Tam pred trgovino s čevlji ima postavljen kup suhega cvetja, sem in tja pa ima tudi kakšen svež šopek. Pozimi prodaja mah in belo omelo, spomladi šopke teloha. In prav ti šopki meščanom najmanj srednjih let obudijo spomine.
Nekoč je bilo na ulicah centra več prodajalk šopkov. Zgodaj spomladi so se pojavile s telohi, potem z zvončki, pa spominčicami, šmarnicami, poleti pa s cinijami in dalijami, zloženimi v lične male šopke, obložene z mahom ali kakšnim drugim zelenjem. Mnogi so imeli svojo podajalko šopkov – na Tromostovju, pred Konzorcijem, na vogalu Miklošičeve in Slomškove, pa še kje, pač tam, kjer so na svojih vsakodnevnih poteh mimogrede kupili šopek za mamo, babico, dekle, zase. Ter ob tem malce pokramljali z upokojenkami, ki so bile večinoma iz predmestij ali pa tudi od dlje in so nekajkrat na teden prišle v center mesta s šopki v košari.
Kako arhaično se dandanes sliši poimenovanje prodajalke cvetja. Prodajalke cvetja pa niso edina značilnost ljubljanskih ulic, ki je izginila v zadnjih desetletjih. Izginili so tudi prodajalci časopisov, z izjemo enega na centralni tržnici. Vprašanje je sicer, ali bi mestni uradniki dandanes dopustili, da bi na vogalih ulic in celo pred glavno pošto na improviziranih mizah prodajali časopise, ob tem pa še cel kup šare s slovenskimi nacionalnimi emblemi, ki so bili konec osemdesetih let vroča roba.
Izginile so tudi telefonske govorilnice, tisti stekleni kioski, pred katerimi je bila pogosto vrsta mularije in vojakov, predvsem pred takimi na najbolj obljudenih krajih, recimo – spet – pri Tromostovju. Nič več ni tudi napovednikov filmov, ki so jih predvajali v kinih. Recimo v steklenih izložbah na Bavarskem dvoru, pa na vogalu Miklošičeve ulice in na Nazorjevi ulici pred kinom Union. No, nenazadnje tudi kinodvoran ni več, čemu bi bili potem napovedniki tam predvajanih filmov. Izginili so tudi prodajalci hitrih srečk, ki so jih ponujali na Čopovi ulici. Zdaj jih prodajajo v trafikah, a tudi te so v zatonu in vsak hip bodo le še na starih fotografijah in v muzejih.
To, da se življenje ulic spreminja, ni nič slabega. Pomeni le, da se opazovalci ulic, ki se spominjajo česa drugega, pač starajo. Kar pa morajo storiti ti varuhi spomina, je, da ga prenesejo na naslednjo generacijo. Saj življenje mestnih ulic in mesta ni le tu in zdaj, temveč je bit mesta tudi v tem, kar je bilo nekoč.
