V Sloveniji najbrž ni prebivalca, ki ne bi vedel za sladoled planica. Otroka Jugoslavije, saj so si ta sladoled izmislili leta 1974, obdržal in ostal pa je priljubljen do danes. Zaradi nostalgije, zaradi okusa in zaradi tradicije, saj starejši na mlajše dosledno prenašajo ljubezen do te legende.

Sladoled planica sicer ni edina ohranjena ikona jugoslovanskega otroštva, še vedno so živi recimo znameniti bonboni 505 s črto, čokoladice živalsko kraljestvo, čokolešnik in bomboni v obliki kužkov vau vau (teh sicer pri nas ne prodajajo več). Objavo na družbenem omrežju iz trgovine na Nizozemskem, kjer prodajajo žvečilke bazooka, pa ljudje denimo pospremijo z vzkliki navdušenja.

Na facebooku je mogoče najti tudi skupino Moja nostalgija z nostalgičnimi podobami našega kulturnega prostora. Objavljenih je nekaj od naštetih izdelkov sladkega programa nekdanje države in še več. Med njimi je tudi planica, sladoled, ki se je usidral v naš kolektivni spomin in na naših krožnikih ostal vseprisotna klasika. Planica je za srednje generacije okus, ki jih ponese v otroštvo, podobno kot pica in borovničev sok iz Parme, žvečilni gumi bazooka in glas Nece Falk, ko prepeva pesmi mačka Murija. Vse to, pospremljeno z zgodbami, čustveno prehaja na mlajše generacije. Slovenske klasike pa (nostalgično) ne predstavljajo le stari starši svojim vnukom, temveč tudi že mladi svojim otrokom. Planica tako ni retro, ker je ves čas tu.

Prva planica naj bi imela utore

Sladoled planica je z idejo o družinskem sladoledu nastal leta 1974. Združil je tri svetovno najbolj priljubljene okuse – vaniljo, jagodo in čokolado, kar je po besedah vodje korporativnega komuniciranja Maje Kalan Pongrac iz Ljubljanskih mlekarn, kjer sladoled nastaja, odgovor na to, zakaj je planica (p)ostala tak fenomen. V istem obdobju kot planica sta namreč nastala tudi sladoled otočec in piran, ki tega statusa nista dobila, saj nobeden od njiju ne združuje vseh treh priljubljenih okusov.

»Po pripovedovanju upokojene sodelavke Ljubljanskih mlekarn, ki se je zaposlila ravno leta 1974, naj bi prva planica imela celo utore, ki so predstavljali sledi skakalnih smuči. Leto 1974 je namreč v Planici zaznamoval za tisti čas neverjetnih 177 metrov dolg smučarski skok Walterja Steinerja, pri čemer je skakalec padel in tako skok ni obveljal kot svetovni rekord, je pa spodbudil inovacije na letalnici in pravo skakalno revolucijo,« je izročilo o začetkih sladoleda in izvoru njegovega imena posredovala Maja Kalan Pongrac. Ker pa so skoki v Planici priljubljena večgeneracijska prireditev, niti ne čudi, da so po njej nadeli ime družinskemu sladoledu. In oboje je tudi preživelo, tako priljubljenost tekmovanj v Planici kot sladkanje z istoimenskim sladoledom.

Od kartona do plastike

V prvem obdobju po nastanku so planico pakirali v kartonasto embalažo. Sladoled, ki je imel malce – za marsikoga simpatičen – priokus po kartonu, se je rezalo na rezine. Na kartonu pa je bilo svojčas priporočilo: »Pri nakupu zavijte škatlo s sladoledom v časopisni papir, ki vsebino dobro izolira. Tako zavit sladoled se ohrani na sobni temperaturi potem 1 uro, v hladilniku pa 2–3 ure in v tem času pridobi najbolj primerne konsistence za serviranje.«

Po besedah Maje Kalan Pongrac je pri ljudeh močna nostalgija tudi zaradi kartonaste embalaže. »Ves čas prejemamo pozive potrošnikov za prodajo planice v kartonu. Prav tako uporabniki na družbenih omrežjih velikokrat omenjajo, kako je bilo fino, ko je bila planica v kartonasti škatli.«

Je pa z leti, ko je kartonasto škatlo planice zamenjala plastična banjica, podobno kot sladoled v njej z recikliranjem ponarodela tudi njena embalaža. V ponovno uporabljenih sladolednih banjicah namreč v hladilne skrinje pogosto roma vse od polnjenih paprik do sarm, juh in še česa. Vendar ne le to, sladoledna embalaža je uporabna celo v gradbeništvu, tako vsaj pripoveduje primer iz prakse. »Nekdo nam je poslal fotografijo, kako so v prazno banjico ulili beton z držalom in tako naredili utež,« je povedala Maja Kalan Pongrac.

Sladoled, ki nastaja v ritmu strojev

Ob letošnjem jubileju, ko planica praznuje 50 let, smo stopili v prostore, kjer legendarna planica nastaja. Zvok strojev je v tovarni sladoleda glasen in ritem ponavljajoč, čeprav so ob našem obisku delali lučke tom. Proizvodnja sladoleda je sezonska, poteka od februarja do začetka septembra, v tem času pa se izmenjujejo sladoledni izdelki. Izdelava planice tako ni na sporedu vsak dan.

Ob glasnih zvokih strojev sladoledarne je operativni vodja proizvodnje v Ljubljanskih mlekarnah Matjaž Mravlje dejal, da ga ti zvoki, ki so lahko za nevajenega obiskovalca na trenutke hrupni, veselijo, saj to pomeni, da vse dela, kot mora. »Po zvokih prepoznam, kako kaj dela,« je dodal. Čeprav je še ne tako dolgo tega večji del dela v sladoledarni potekal ročno. Tega se, vse od ročnega točenja do pakiranja sladoleda, ki je zdaj avtomatizirano, dobro spomni delavka Jela Moračanin, ki v Ljubljanskih mlekarnah dela že 40 let. »Ročno smo polnili eno po eno planico v kartone, ki smo jih prav tako ročno pakirali. Karton si moral malo odrezati, da je bil raven, in potem si ga zaprl,« je povedala delavka. Tedaj tudi še ni bilo traka, po katerem bi sladoled potoval do tunela, kot pravijo dolgi spiralni poti, ki vodi od proizvodnih prostorov do tehničnega skladišča, hladilnice, kjer sladoled na minus 30 stopinjah Celzija čaka na prevoz v veliko skladišče. Pri čemer, je pojasnil Matjaž Mravlje, pot po tunelu do hladilnice traja dve uri. »Sladoled polnimo na temperaturi minus pet do minus šest stopinj Celzija, zatem gre na globoko zamrzovanje v tunel, kjer se ohladi na minus 18 stopinj Celzija, in od tam naprej v hladilnico.« Kot je ob tem povedala delavka Moračanin, so pred desetletji pakirani sladoled do tunela nosili v železnih košarah.

Za pripravo planice operativni vodja proizvodnje Mravlje tudi pravi, da se v teh desetih letih, kolikor dela v sladoledarni, njena receptura ni spremenila. K čemur je Maja Kalan Pongarc dodala, da receptura od začetka ostaja enaka, morda le s kakšno minimalno spremembo zaradi razvoja živilske industrije v teh petih desetletjih. Pri čemer je cilj, da okus ostaja enak.

Poleg lokalnega mleka in smetane je pomemben del recepta planice vpihavanje zraka v sladoledno pasto, zaradi česar je sladoled kremast, so še razložili v sladoledarni. V letošnjem jubilejnem letu pa so pripravili tudi praznično izdajo planice z obogateno recepturo, ki so jo razvili sodelavci Ljubljanskih mlekarn na internem hekatonu. To je sladoledna banjica z burbonsko vaniljo, jagodnim sladoledom z delci jagode in čokoladnim z delci čokolade.