Izginjanje obrti iz središča Ljubljane že dolgo ni več nova stvar. Nekdanji prostori starih veščin se že nekaj časa umikajo novim stanovanjem, trgovinam, pisarnam in drugim urbanim programom. Konec leta se bo v hiši na Zvonarski ulici zaključila tudi dolgoletna zgodba znamenitega ljubljanskega kovinopasarstva družine Pirnat. To je sprva na drugi lokaciji v mestu že v tridesetih letih 20. stoletja začel Alojz Pirnat, nato pa nadaljeval njegov sin Pavel Pirnat. »Niso več časi za kovinopasarstvo. To ni več cenjeno. Bo, ko bo prepozno. V Nemčiji in Italiji ni več kovinopasarjev. Lani, ko sem celotno zemljišče prodal, sem delavnico opustil,« je v salonu Pirnat, obrtniškem prostoru, ki je s svojimi izdelki opremil mnoge stavbe, od Titovih vil do ljubljanskega sodišča in številnih cerkva, dejal Pavel Pirnat.
Na Zvonarski ulici imajo svoje prostore že več kot 70 let. Njegov oče, ki je s pasarstvom začel leta 1937, je imel obrtno delavnico najprej na Masarykovi, nato se je za nekaj časa preselil na Gornji trg, kjer je izdeloval različne predmete notranje opreme, veliko za sakralne objekte. Med vojno se je preusmeril v industrijsko izdelavo likalnikov, njegovo podjetje pa so leta 1949 nacionalizirali. Alojz Pirnat je zato zapustil tovarno in šel spet na svoje. Na Zvonarski ulici je kupil proizvodne prostore nekdanje livarne in zvonarne Samassa ter v njih uredil kovinopasarsko delavnico.
Potem ko je družinsko obrt leta 1967 prevzel njegov sin Pavel Pirnat, je sredi sedemdesetih let na mestu stare hiše zgradil novo in v njej prav tako odprl salon ter delavnico. Hiša z velikim napisom Pirnat je za tiste, ki Ljubljano že dolgo poznajo, postala eden od prepoznavnih mestnih vedut, in to predvsem zaradi vsega, kar je v pasarski stavbi vsa desetletja prej in zatem nastajalo. Vendar v prihodnje tega obrtniškega prostora v mestu ne bo več. Stavbo tik ob soseski Luwigana bodo podrli, na območju med Karlovško cesto, Zvonarsko ulico in Vožarskim potom pa bo podjetje Zvonarska zgradilo stanovanjsko-poslovni objekt.
Lestenci za hotele, sodišče in vile
»V načrtu je, da se konec leta izselimo, sedaj pa prodajamo vse, kar imamo v salonu,« v svoji pisarni pojasni Pavel Pirnat. Prodajalna luči je še polna in nikakor ne daje vtisa, da se bodo že čez slabega pol leta na tej mikrolokaciji začele odvijati velike spremembe. Med velikimi in majhnimi, svetlečimi in mat, dekoriranimi in minimalističnimi, visečimi, namiznimi in stoječimi svetili se Pavel Pirnat ustavi pod enim od lestencev. »Te je pred drugo svetovno vojno delal še oče za ljubljansko sodišče. Prav tako je oče pred vojno delal za kralja,« se sogovornik vrne v prvo polovico 20. stoletja.
Pasarstvo Pirnat je bilo desetletja sinonim za vrhunske izdelke in v času nekdanje Jugoslavije so delali za celotno državo. V obdobju Alojza Pirnata je bilo veliko naročil povezanih z Jožetom Plečnikom, s katerim sta bila prijatelja in sta sodelovala celih 40 let. Mojstrski pasar je po arhitektovih načrtih izdelal marsikaj, od kelihov, svetil, kljuk, svečnikov do pepelnikov. Prav za »dolgoletno in kvalitetno sodelovanje pri realizaciji pasarskih del za arhitekta Plečnika« je Alojz Pirnat leta 1986 prejel tudi Plečnikovo priznanje.
Sicer je Alojz Pirnat sodeloval tudi z drugimi arhitekti svojega časa, med njimi recimo z Edom Mihevcem in Edom Ravnikarjem. V Pirnatovi delavnici so izdelali opremo tudi za različne cerkve in hotele, denimo za Slavijo in Metropol v Beogradu, ter za vrsto protokolarnih in vladnih objektov po vsej Jugoslaviji, v Sloveniji tudi za Vilo Bled in Grad Brdo. »Opremili smo skoraj vse Titove vile. Jugoslavija nasploh je bila velik trg in po osamosvojitvi so naročila nekoliko padla,« se dimenzij nekdanje države spominja pasar.
Pasarstvo je z njim od otroštva
Pavel Pirnat, ki je v očetovo delavnico hodil že od otroških let, pravi, da ima to obrt od nekdaj v prstih. Svoj čas je pod njegovo »komando« delalo okoli 28 delavcev, še pripoveduje pasar, ki je tudi diplomiran inženir arhitekture. Pri izdelovanju predmetov zanj ni pomembno, kaj dela, še razloži, »da je le nekaj lepega«. Ponosen je na protokolarna darila, ki so jih izdelali po Plečnikovih načrtih, prejeli pa so jih papež Janez Pavel II., ameriški predsednik George Bush in drugi. Opremili so tudi veliko sakralne arhitekture. »V Sloveniji ne najdete cerkve, za katero nismo delali.« Potem so tu številni hoteli: »Delali smo za hotele v Dubrovniku, Hotel Esplanade v Zagrebu, hrvaško vladno palačo, Hotel Union in druge.« V prodajalni svetil na Zvonarski ulici Pavel Pirnat pokaže tudi tip lestenca, ki so ga naredili za finsko ladjo. V devetdesetih letih pa so za neki hotel v Moskvi in njegove angleške investitorje en in isti lestenec morali izdelati celo trikrat. »Med prevozom v kombiju so ga poškodovali, izdelali smo novega in 14 dni po tem, ko so ga namestili, je bil v hotelu požar, zato smo ga naredili še tretjič,« eno od mnogih zgodb, ki so se zgodile v desetletjih družinske obrti in pospremile na tisoče izdelanih predmetov, pove Pavel Pirnat. A novih pasarskih prigod na Zvonarski ulici 4 od naslednjega leta ne bo več.
