Župnijski cerkvi v Mostah in na Fužinah imata poseben karakter, saj sta produkt časa, za katerega velja, da se je veliko gradilo, a ne ravno cerkva. Duha osemdesetih kažeta tudi s tem, da je moščanska cerkev Svete Družine (1981) skrita v zavetju blokov na Prvomajski ulici 14, na Fužinah pa je župnijska cerkev Vstalega Jezusa (1987) na zelo vidnem mestu ob cesti na naslovu Nove Fužine 23. Obe cerkvi sta nastali pod vodstvom župnika Janeza Riharja, ki je med moščanskimi in fužinskimi farani užival skorajda legendarni status, saj je v političnem obdobju, ki ni bilo naklonjeno gradnji cerkva, zgradil kar dve, iz ene pa je nastala celo nova župnija. Janez Rihar je letos v 81. letu starosti preminil, a njegovo delo v obeh župnijah nadaljuje župnik Simon Kvaternik.
Najštevilčnejša in hkrati najmanjša župnija
»V Mostah so bili okoliški bloki postavljeni okoli cerkve kar malo namerno, da se je cerkev zakrila. Tudi zvonik smo lahko cerkvi dodali šele leta 1991. V tistem času je bilo zelo težko in gospod Rihar je prvi v Jugoslaviji uspel dobiti kredit od banke, da so lahko financirali gradnjo cerkve,« je gradnjo opisal župnik Simon Kvaternik.
»Župnija Ljubljana Fužine je teritorialno ena izmed najmanjših in najmlajših župnij v Sloveniji, a po grobi oceni na njenem ozemlju živi več kot 15.000 prebivalcev. Moščanska župnija ima veliko večjo površino, saj obsega tudi polovico območja BTC, a na tem območju živi okoli 7000 prebivalcev,« nam je povedal župnik in dodal, da gre v obeh primerih za majhni občestvi; na Fužinah je v župnijskem življenju aktivnih okoli 250 faranov, v Mostah pa 120. Lani so v obeh imeli po pet porok, v Mostah pa šest krstov in dva več na Fužinah.
Svinčeni časi in lesena cerkev
Dokler ni bila v Mostah zgrajena sedanja cerkev, so maševali kar v leseni cerkvi, ki je bila zgrajena leta 1935. To naj bi bila edina lesena župnijska cerkev v Sloveniji. »Sem hodim k maši še od časa, ko smo imeli leseno cerkev. Čeprav je bila cerkev lesena, je bila polna. Sčasoma je bilo obiska manj, zato so zmanjšali število maš. Joj, kako so bile naše tete nesrečne, ko ob šestih zjutraj ni bilo več maše. Veste, v starih časih so zgodaj začele kuhati kosilo, zato niso mogle kasneje k maši. No, pa so se vendarle navadile,« je obdobje lesene cerkve opisala ena od farank.
Zaupala nam je, da je bil Janez Rihar človek, ki je znal z voljo oblikovati tako duha kot materijo. »Gospod Rihar, veste, on je bil človek, kakršne danes težko najdeš. Bil je finančnik, gospodarstvenik, ekonom, župnik in tako naprej. V čisto vsako stvar pri gradnji se je vtaknil,« je nasmejano dodala faranka.
O zgodovini fare in cerkva je precej napisano tudi v Moščanski kroniki, ki je leta 2016 izšla pri založbi Didakta, pripravil pa jo je Jože Kregar s sodelavci. V kroniki tako najdemo zapis, da so leseno cerkev porušili leta 1979, ko so končno uspeli pridobiti gradbeno dovoljenje za novo cerkev. Sedanjo cerkev je zasnoval Ivan Bregant, gradili pa so jo tudi ob pomoči udarniških akcij faranov in posvetili leta 1981. Župnik Rihar je potem spoznal, da bo prebivalce novega naselja na Fužinah težko prepričal, da bi hodili v moščansko cerkev. Zato je leta 1983 odkupil zemljišče in zgradil še eno cerkev, v kateri je prva maša potekala leta 1987.
Na Fužinah bo začasna cerkev ostala
»Cerkev v Mostah je arhitekturno zelo sodobna. Na Fužinah pa je bila cerkev mišljena kot začasen objekt, dokler ne bi na novi lokaciji zgradili prave cerkve, a se niso uspeli zmeniti. Zdaj smo sprejeli dejstvo, da bo to naša cerkev, in bomo v kratkem izvedli obsežnejšo adaptacijo, saj so problemi s streho, ki pušča, in izolacijo. Tudi kakšen zunanji znak bomo morali postaviti, da se bo vedelo, da je tam cerkev,« je načrte za prihodnost opisal Kvaternik.
Moščanska cerkev ima za tisti čas značilno belo opeko na fasadi in na prvi pogled se zdi, da gre bolj za kapelo kot za cerkev. A notranjost je precej obsežna, ima celo nadstropje z učilnicami, v katerih izvajalo verouk. Duh časa je zahteval, da so za gradbeno dovoljenje morali pod cerkvijo zgraditi zaklonišče. Župnik Kvaternik je še izpostavil, da se pri obeh cerkvah čuti, da je nad delom bedela ista roka. Obe imata več stolov kot klopi, pa tudi zavese, s katerimi se lahko zagradi posamezne dele cerkve. Posebnost sta tudi posebni sobi za mame z dojenčki, ki lahko za stekli spremljajo mašo, ne da bi jih skrbelo, da bo otroški hrup motil obred.
V mestih je več konkurence tudi med župnijami
V Mostah je župnišče v neposredni bližini cerkve, fužinska cerkev pa nima župnišča, ampak kar garsonjero v pritličju. Župnik obeh župnij je zdaj v Mostah, cerkveno garsonjero pa občasno oddajajo študentom. A kot je povedal župnik Kvaternik, bistvo obeh župnij nista stavbi, temveč ljudje, ki ju obiskujejo. Pastoralna služba v urbanih središčih pa ima svoje posebnosti. »Razlika med mestno in podeželsko župnijo je v tem, da imajo ljudje v mestu izbiro, saj je skoraj na polovici kilometra že nova župnija. Bolj se je treba potruditi in ustvariti skupnost, da ohraniš farane. Na drugi strani v mestih manjši odstotek ljudi hodi k maši, a tisti, ki hodijo, so bolj prepričani kot ljudje na podeželju, kjer velikokrat hodijo v cerkev zato, ker je takšna pač tradicija,« je posebnost mestnega dušnega pastirstva opisal župnik Kvaternik.
