Na ljubljanskem gradu se lahko sprehodimo okoli več grajskih vodnjakov, ki danes sodijo v arzenal tehnične dediščine. Največja atrakcija med njimi je zagotovo najstarejši grajski vodnjak, ki so mu pozneje dodali pohodno gonilno kolo. Njegov jašek naj bi po pripovedovanju pomočnika direktorice za področje poslovanja in kulturno-umetniškega programa ljubljanskega gradu, ki je po izobrazbi zgodovinar, Marka Brunskoleta nastal že v rimskem času. Emonci so na grajskem griču imeli opazovalnico in v bližini predvidoma tudi tempelj. O tem strokovnjaki sklepajo na podlagi arheoloških najdb, ki so jih odkrili v okolici tega vodnjaka, ki ima svoje mesto ob sedanjem grajskem parkirišču, pojasni zgodovinar.
Da so opuščeni vodnjaki vedno tudi dragocen arheološki vir, saj s pomočjo najdb na dnu, pa naj gre za kose nakita, posodje ali orodje, veliko izvemo o nekdanjem življenju ob njih, je v brošuri o ljubljanskih grajskih vodnjakih opozoril tudi Dušan Kramberger. Pri čemer najstarejši grajski vodnjak spremlja ustno izročilo, ki je povezano z drugo svetovno vojno, ko je bila v času fašistične okupacije Ljubljane na gradu italijanska vojska. »Po eni različici naj bi italijanska fašistična vojska, ko je ob kapitulaciji odhajala iz Ljubljane, orožje zmetala v rimski grajski vodnjak, kar naj bi bil eden od razlogov, zakaj tega vodnjaka pozneje niso raziskali do konca. Zaradi morebitnih eksplozivnih sredstev naj bi bilo v njem prenevarno globoko kopati. Ne vemo, ali to drži, je pa res, da je dno vodnjaka zacementirano,« pripoveduje zgodovinar Brunskole. Kaj je pod betonskim dnom okoli 60 metrov globokega jaška, tako ni znano, obstaja pa načrt iz leta 1915, kjer je zabeležena globina njegovega jaška 115 metrov. Jašek vodnjaka so delno zasuli v 50. letih 20. stoletja, ko so pod grajskim gričem gradili cestni predor.
Ponovno odkriti vodnjak
A najstarejšega grajskega vodnjaka niso prvič zasuli v drugi polovici prejšnjega stoletja, temveč so ga iz varnostnih razlogov že veliko prej povsem zbrisali z obličja zemlje. »Ko so postavili srednjeveško trdnjavo, so vodnjak zunaj obzidja v celoti zasuli, saj morebitnemu oblegovalcu niso želeli pustiti vira pitne vode. Vodnjak so ponovno odkrili v kaznilniškem obdobju gradu, kar je bilo v začetku 19. stoletja, ko so ga tudi nadgradili s pohodnim gonilnim kolesom,« pravi Marko Brunskole. Tedaj so okoli tega vira pitne vode zgradili hišo, leseno pohodno kolo, ki je danes tehniška dediščina evropskih razsežnosti, pa so dodali zaradi lažjega dvigovanja vode. Kolo sta poganjala po dva kaznjenca, ki so jima zavezali oči, da se jima ne bi zvrtelo, trajalo pa naj bi okoli deset minut, da je vedro vode po jašku prispelo na vrh zajemalnika. Kaznilnica je bila v nekdanji ljubljanski utrdbi od leta 1815 do potresa leta 1895.
Cisterna na grajskem dvorišču
Zanimive zgodbe ljubljanskih grajskih vodnjakov, ki so ohranjeni iz poznega srednjega in novega veka, spremljajo tudi tiste na dvorišču nekdanje utrdbe nad mestom. Kot je v že omenjeni brošuri zapisal Dušan Kramberger, so njihovi graditelji in graščaki morali uporabiti veliko tehnične domiselnosti in spretnosti, da so z njimi zagotavljali potrebne količine vode in njeno primerno čistost. V vodnjaku pred palacijem, ki je po Brunskoletovih besedah v bistvu cisterna, je zbrano deževnico čistil poseben filtrirni sistem. Prav ta vodnjak, ki izvira iz druge polovice 15. stoletja, je najstarejši na grajskem dvorišču, pri čemer ga spremlja urbani mit, da naj bi njegovo sedanjo kamnito krono z vklesano letnico 1588 na grajsko dvorišče prinesli z nunskega vrta, ko so v 60. letih prejšnjega stoletja tam po Ravnikarjevih načrtih gradili Trg republike. Zdajšnja različica krone vodnjaka pred palacijem je opasana z železnima trakovoma, zgornjo odprtino pa zakriva pločevinast pokrov.
Vodnjak, ki je hkrati pot za beg
Poseben vodnjak na grajskem dvorišču, kjer so ohranjeni skupno trije zajemalniki, poleg najstarejšega pred palacijem in najmlajšega, ki stoji med kavarno in gostilno, je tu še tretji, ki je imel dvojno vlogo. O njegovem obstoju v tleh pred peterokotnim stolpom priča nakazan kamniti venec, medtem ko se v zgornjem lapidariju pod grajskim dvoriščem znajdemo pred njegovim kamnitim jaškom. »Ta vodnjak je imel dvojno vlogo: bil je vir vode in je obenem služil kot ubežni oziroma skrivni izhod iz gradu. Tik nad vodno gladino je bil ozek hodnik, ki je izpod obzidja peljal na breg grajskega jarka. Zanimivo pri tem skrivnem izhodu je bilo tudi to, da je bilo na zunanjem obzidju nad njim nameščeno stranišče, s čimer so skrivno pot še dodatno zavarovali, da se ji ni nihče približal,« pripoveduje zgodovinar Brunskole.
Vodnjaki v uporabi do prve svetovne vojne
Grajski vodnjaki so bili v uporabi precej dolgo. Ko so v začetku 20. stoletja v nekdanji trdnjavi, vojaški postojanki in kaznilnici uredili socialna stanovanja, pitne vode sprva ni bilo, vodovod so namreč uredili šele pozneje. »Vodovod so na grad pripeljali v času prve svetovne vojne, leta 1916, ko je bila na gradu karantenska postaja za italijanske vojne ujetnike s soške fronte. Poveljnik karantenske postaje na ljubljanskem gradu je bil major Karel plemeniti Kern, ki je bil precej podjeten človek. Organiziral je obrtne delavnice in zadržal ujetnike, ki so imeli umetniško žilico. Organiziral je gledališko skupino, na grajskem griču pa so gojili tudi zelenjavo. S tedanjim županom Ivanom Tavčarjem se je dogovarjal o izboljševanju infrastrukture, del česar je bila tudi gradnja vodovoda na grajski grič,« še pripoveduje sogovornik. Čeprav, kot še doda, se na poznejših fotografijah gradu, ko so bila do sredine 60. let 20. stoletja tam spet stanovanja, še pojavljajo črpalke oziroma pipe iz vodnjakov. Medtem ko današnji grad z nekaj ohranjenimi vodnjaki ohranja spomin na nekdanjo tehniko oskrbovanja z vodo, pri čemer so nekatere od teh zgodovinskih elementov ob navalu turistov postale tudi fototočke.
