Vizije so 19: Poslovne stavbe in mesto, prihodnost TR2 je naslov letošnje izvedbe problemske razstave Društva arhitektov Ljubljana, ki vsako leto v Galeriji Kresija osvetljuje izbrano pomembno temo, povezano z mestom, in o tej razpira premisleke ali celo predlaga možne rešitve. Letos so se avtorji razstave Katarina Čakš, Isabela Karlin Čoh, Jure Sadar in Gašper Skalar posvetili vprašanju poslovne arhitekture v mestu. Prostori za delo, kot zapišejo v spremni knjižici razstave, so pomemben, a pogosto zapostavljen del mestnega življenja, prav tako pa so pomemben del vsakdana tistih, ki jih uporabljalo. Po drugi strani so to tudi prostori, ki se zaradi potreb in navad ter vrednot in usmeritev v družbi, mestu in kapitalu najhitreje spreminjajo. Poslovne stavbe so tako (pogosto) družbeni simboli, pa tudi simptomi družbe. »V Ljubljani je bilo zelo veliko poslovnih stavb privatiziranih in tako se je ta stavbni fond v mestu precej stihijsko razvijal in ohranjal, kar je glavni razlog, da so številne nekoč eminentne poslovne stavbe, denimo Metalka, danes napol ali popolnoma zanemarjene. Pri čemer je pomembno, da so prostori za delo kakovostni in ugodni za uporabo, ker v njih preživimo veliko časa. Javna uprava pa mora prva poskrbeti za kakovostne delovne prostore,« je izhodiščna razmišljanja ob razstavi navedel eden izmed avtorjev Gašper Skalar, tudi predsednik Društva arhitektov Ljubljane.
Od generične do ikonične arhitekture
Poslovne stavbe v Ljubljani so zelo raznolike, zajemajo vse od kakovostne arhitekture do popolnoma generične, lahko tudi prostorsko moteče arhitekture. Pri čemer je v povojni jugoslovanski gradnji nove družbe nastalo kar nekaj ikonične poslovne arhitekture, del katere je že omenjena Metalka, pa tudi TR2 in TR3, medtem ko se je po osamosvojitvi tovrstnemu naboru v mestu pridružila arhitektura Gospodarske zbornice Slovenije za Bežigradom.
Ob pogledu v preteklost se postavlja tudi vprašanje, kako je s tovrstno arhitekturo v novejših obdobjih. »Zanimivo je, da je v vseh glavnih mestih držav, ki so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja izvedle tranzicijo, nastal velik fond sodobne pisarniške arhitekture, ki najbrž temelji na predpostavki, da bodo po tej poti tuja podjetja prišla v mesto. Le v Ljubljani je tovrstne arhitekture nastalo zanemarljivo malo, a se to v zadnjem obdobju spreminja, saj imamo kar precej velikih tovrstnih projektov. Če omenim le Vilhario, ki za nagovarjanje morebitnih najemnikov uporablja različne sodobne parametre, vse od trajnosti, povezanosti z mestom do vsebin za dopolnjevanje pisarn, kot so zunanja terasa in restavracije, ki bodo ob prostorih za delo v urbano okolje prinašale živahen utrip,« je povedal Jure Sadar. Kot je ob tem dodal arhitekt, je med razlogi, da je tovrstne arhitekture v mestu v minulih desetletjih nastalo manj, poleg usmerjenosti k prostoru z enostavno dostopnostjo z avtomobili tudi ta, da so denimo za gradnjo Metalke porušili celotno četrt starega mesta, kar je v današnjem času nepojmljivo.
Poleg tega je v Ljubljani, kot je izpostavil Skalar, kar nekaj poslovnih prostorov praznih. Torej ne gre za njihovo pomanjkanje, temveč je težava v kakovosti fonda in prenova je prvenstven pristop za reševanje tega vprašanja. Pri čemer, kot sta še poudarila sogovornika, je poslovno arhitekturo iz šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja mogoče zelo dobro prenoviti in posodobiti. Primer tega je stolpnica TR2. Arhitekt Edvard Ravnikar je namreč zasnoval zelo prilagodljiv tloris, v katerega je mogoče umestiti vse od vodstva države do različnih podjetij. TR2 pa bi lahko bil, kot je še pojasnil Sadar, simbol zelenega prehoda. V smislu spoštovanje kulturne dediščine, spodbujanja trajnostne mobilnosti, energetske sanacije in funkcionalne posodobitve.
TR2 za državno upravo
V stolpnici na Trgu republike 2 je trenutno sedež NLB, ki pa se že nekaj časa pripravlja na selitev na nadomestno lokacijo. Ob možnih scenarijih je pred časom veliko prahu dvignil predlog, da bi znamenito arhitekturo v mestu spremenili v petzvezdični hotel znane tuje verige, kar je v arhitekturni in tudi drugih krogih sprožilo zelo kritičen odziv. »Pri tej možnosti smo v stroki po večini složno kritični,« je nestrinjanje z morebitnim scenarijem povzel Skalar in dodal, da je med drugimi pomemben urbanistični vidik, saj je lokacija TR2 edinstvena tudi zaradi okolice – v neposredni bližini so namreč vse ključne državne institucije, vmes pa je največji trg v mestu. S selitvijo dela ministrstev, ki so zdaj v različnih najemnih prostorih razseljena po Ljubljani, je tezo razstave nadaljeval Sadar, v stolpnico TR2 bi lahko na Trgu republike nastala vladna četrt. Kar pa je, kot je še poudaril arhitekt, prostorsko in simbolno zanimiva ter tudi nezanemarljiva pozicija.
»S primerjavo stroškov nakupa in prenove prostorov TR2 ter stroškov najema primerljivih prostorov smo po zelo konservativnih ocenah prišli do zaključka, da sta nakup in prenova dolgoročno finančno precej ugodnejša od najema poslovnih prostorov. Z uporabo prostorov stolpnice TR2 bi nadomestili kar 18 odstotkov površin, ki jih država najema na območju Ljubljane, to pa bi dolgoročno pomenilo prihranek 118 milijonov evrov,« je analizo razstave, ki govori v prid državnega odkupa TR2, povzel Skalar. Pri tem sta sogovornika še ovrgla mite, ki spremljajo Ravnikarjevo stolpnico v smislu njene prometne nedostopnosti in energetske neučinkovitosti. Ob spodbujanju javne trajnostne mobilnosti pomanjkanje parkirnih prostorov ni več argument, prav tako primeri iz sveta kažejo, da je modernistične stavbe mogoče energetsko učinkovito prenoviti. Z umestitvijo državnih aparatov v Ravnikarjevo stolpnico in javnih programov v pritličje stavbe, kot poudarjajo avtorji razstave, bi tako pomembna kulturna dediščina ostala v javni rabi in sooblikovala javno življenje v mestu.
