Oktobra 1996 je bilo na čisto prvem velikem maratonu v prestolnici 673 udeležencev. Vse od takrat je število prijav skokovito naraščalo. Vmes je prišlo obdobje pandemije, vendar se ljubljanski maraton dobro pobira. Na letošnji ediciji se je v dveh dneh zbralo 21.172 udeležencev, kar je peta največja udeležba doslej in največja po pandemiji covida-19. Start vseh tekov je bil na ploščadi Ajdovščina pred Figovcem. Nedeljski tekaški podvigi so bili tisti, ki so zaradi veliko večjih razdalj prinesli kanček resnosti. Tekov na 10, 21 in 42 kilometrov se je udeležilo 13.044 tekačev iz rekordnih 86 držav. Največ je bilo domačinov, sledili so udeleženci iz Hrvaške, Srbije, Avstrije, Italije, Velike Britanije ter Bosne in Hercegovine. Najdaljšo preizkušnjo je z novim rekordom osvojila Kenijka Joyce Chepkemoi, med moškimi pa je 42-kilometrsko progo osvojil Etiopijec Tamire Getaneh Molla. Z osmim mestom je državni naslov osvojil Novomeščan Primož Kobe, ki mu je uspelo s časom 2:18:21 za sekundo popraviti rekord Romana Kejžarja iz leta 1998.
Konec tedna, ko na cestah ni bilo običajnega prometnega vrveža in hrupa, je središče mesta zajelo nenavadno, a prijetno zatišje. To je bila idealna zvočna kulisa za spodbudne navijače, ki so bili najbolj zaslužni za razpoloženje v zadnjih dveh dneh. Bodisi je bila to godba na postaji Stadion bodisi so ljudje spremljali, vpili in bodrili maratonce s plastičnih stolčkov na tako imenovanih navijaških točkah ali iz bližnjih kavarn, blizu Bavarskega dvora je gruča držala manjši plakat z napisom Zadnji plača.
Kultura športnega gibanja
Najbolj sproščeni tekači so bili lumpiji, otroci od dveh do petih let, ki so v soboto odprli 28. ljubljanski maraton. Njim ni bilo zares mar, kdo bo pritekel prvi, saj je na cilju čisto vsakega čakala medalja. Sogovornika Alena smo ujeli tik po tistem, ko je njegova hči Zarja pritekla na cilj, s pisano lumpi medaljo okoli vratu. Alen je o maratonu in teku dejal: »Ko tečeš sam, se lahko malo zamisliš sam nad sabo, razčistiš kakšne stvari, najdeš mir. Na dogodku, kot je ta, pa sta energija in vzdušje tisto, kar te pritegne. Ta množica ljudi, ki teče z istim namenom.« Povedal je, da sta s hčerjo prišla zaradi tradicije. Sam je namreč že nekajkrat prej tekel na ljubljanskem maratonu, zdaj pa je hči dovolj stara, da postane še sama del te zgodbe. »Pomembno je, da postane praksa otrok, da so v življenju malo bolj aktivni. Ko doma vidijo, da smo bolj aktivni tudi sami, jih to bolj zanima. Hči je sama dala pobudo, da bi šla teč.« Sploh v dobi ekranov je pomembno krepiti telo s fizično aktivnostjo, je prepričan sogovornik. Dodal je še: »Dobro je kdaj odložiti telefon oziroma ekran. Tudi otroci potem opazijo, da se bolje počutijo, ko so športno aktivni, kot pa takrat, ko so pred televizorjem.«
Obiskovalka Tjaša je svojo hči na Lumpi tek pripeljala tretje leto zapored, čisto tako, za malo športnega duha. »Smo športna družina. Maratonov sicer običajno ne tečemo, hodimo pa veliko v hribe, med drugim na Šmarno goro, in radi telovadimo. Kar se tiče ljubljanskega maratona, je ta super organiziran. Vse je dobro pripravljeno za otroke, saj poskrbijo tudi za druženje in pozitivno vzdušje, tu zraven gre pa šport z roko v roki,« je povedala Tjaša. O tem, kako se je hči pripravljala na maraton, je povedala: »Tek trenira v parku in doma. Maraton pa ji je všeč zlasti zato, ker hodi sem tudi njen najboljši prijatelj iz vrtca.«
V zadnjih izdihljajih
Zadnja navijaška točka pred ciljem, ki je bil na Kongresnem trgu, je bila pri Bežigradu na Dunajski cesti. Na avtobusni postaji Mercator je bilo od 10. ure dalje vselej nekaj ljudi, ki so glasno navijali vsakič, ko je kdo pritekel mimo. »Takšna spodbuda je za tekače pomembna predvsem zato, da jim na koncu, ko imajo pred seboj še zadnje kilometre, damo še tisto zadnjo energijo, da pritečejo do cilja,« je dejal predsednik četrtne skupnosti Bežigrad Stanko Furlan. Navijačica Maruša si je prišla maraton v zadnji konici na Dunajski cesti pogledat skupaj z družino: »Zdi se mi, da so tekači tu že čisto utrujeni in na koncu z močmi, zato jih je treba malo dvigniti do cilja. Živimo tu čisto blizu in pridemo vsako leto pogledat, malo zaradi hčere, malo zaradi vzdušja.«
Na navijaški točki Bežigrad, ki so jo v okviru ljubljanskega maratona postavili drugo leto zapored, je bila med navijači gospa Antonija. Pojasnila je: »Zame so ti tekači heroji. Čudim se jim, kako lahko zdržijo. Sama nikoli nisem tekla, raje hodim. Ko sem zjutraj gledala maraton po televiziji, sem se kar zjokala, ko je bila himna in so startali. Občudujem jih.« Ana Sever ima navijaško točko praktično pred svojim stanovanjskim pragom. Takšne prireditve ima zelo rada ravno zaradi vzdušja, ki ljudi poveže. »Vse to me nekako vzdigne. Takšni dogodki so pomembni, ker je pomembno zdravje. Vsako leto spremljam start, zdaj pa sem si rekla, da grem bodrit te, ki še prihajajo na cilj. Ti so čisto enakovredni tem, ki zmagujejo. Pomemben je ta duh, da vsak sodeluje po svojih zmožnostih.«
