Gledališče Ane Monro je že drugo leto zapored razsvetlilo in ožarilo otroško igrišče Pod skakalnico ob Vodnikovi cesti v Šiški, pri čemer so prizorišče zasnovali kot nekakšno domišljijsko pot. Obiskovalci, teh se je v večernih urah izmenjalo nekaj sto, so lahko prisluhnili zvokom narave: čričkom v travi, žvrgolenju ptic v krošnjah z barvami osvetljenih dreves ter regljanju žab v kotanji, ki jo je lani jesensko deževje spremenilo v majhno jezerce, letos pa je ostala suha. Namesto lokvanjev so zato vanjo »zasadili« rože, katerih cveti se odprejo, ko na nebu zasveti luna.
Brez slabih misli, a z veliko želja
»Res sem se trudil, da bi našel kakšno slabo misel ali skrb. Ni šlo, zato sem nalogo prepustil kar očetu. Mislim, da bo našel kakšno,« je povedal deček, ki je z družino obstal ob sodu z ognjem, v katerega so ljudje metali listke z zapisanimi slabimi mislimi in skrbmi. Morda zaradi vode ali pa vseh želja, ki jih otrokom ne zmanjka, je bilo največ gneče ob kadi upanja, kjer so s čajnimi svečkami na pot uresničitve simbolično odplule najbolj goreče želje. Zagotovo so bila velik hit tudi z LED-lučkami ožarjena otroška igrala (gugalnice, tobogan, plezalnik), ki stojijo na lokaciji. Obiskovalcem je bila na voljo tudi brezplačna pogostitev s čajem, kuhanim vinom in kostanjem, pokovko pa so si morali speči sami.
Leta 2009 je Ana Plamenita prvič zažarela v Ljubljani – v plemenitem okolju gradu, takrat z mis(l)ijo Čarobnost je v preprostosti, ki ji ekipa Gledališča Ane Monro ostaja zvesta še danes. To je namreč dogodek, v okviru katerega v izbranih urbanih kotičkih zgolj s papirnatimi vrečkami, čajnimi svečkami in vrtnim ognjem, ki jim zadnja leta dodajajo tudi LED-lučke, ustvarijo svetlobni ambient ter ga napolnijo oziroma dopolnijo z raznolikimi vsebinami. »Te zasnujemo z mislijo na obiskovalce, ki jim želimo ponuditi drugačno, pogosto tudi zelo intimno doživetje. Kajti občinstvo je naše bistvo. Z njim načrtno in aktivno gradimo dialog ter si tako prizadevamo, da ga vsaj za kratek čas povežemo v skupnost,« je povedala Leja Forštner iz Ane Monro in dodala, da imajo vsi njihovi dogodki poleg umetniške močno družabno komponento.
Ljudi zvabijo iz stanovanja
»Dejstvo je, da imajo ljudje radi ogenj in lučke, a to, da Ano Plamenito prirejamo v novembru, nima nobene zveze z veselim decembrom,« je poudarila Forštnerjeva in dodala, da so jo zasnovali z namenom, da v poznojesenskih dneh, ko se stemni že popoldne in je organiziranih dogodkov v javnem prostoru bistveno manj kot v drugih mesecih, ljudi spodbudijo k srečevanju in druženju. »Da ljudi povabimo ven. Festival zatorej ne napoveduje prazničnega časa, ampak v bistvu zapolnjuje praznino pred njim.« Pomembno poslanstvo Ane Plamenite je tudi (p)oživljanje zanimivih, a prezrtih urbanih kotičkov v Ljubljani oziroma spreminjanje njihove namembnosti v smislu odpiranja novih prireditvenih prostorov in prostorov za druženje.
Ana Plamenita je dogodek, kjer so bili sprva ob točno določeni uri napovedani umetniški nastopi oziroma predstave in večina obiskovalcev je prišla pogledat zgolj te. »Zato smo z leti program opustili in začeli ljudi vabiti na sprehod skozi svetlobni ambient, med katerim jih presenetimo s performativnimi, vokalnimi in drugimi iskrivimi intervencijami, jih povabimo v ustvarjalne kotičke ali pa jih 'animiramo' z različnimi aktivnostmi,« je povedala. Vsem, ki so petkov dogodek zamudili, svetuje, naj prihodnje leto, vsaj v začetku novembra, kliknejo na spletno stran www.anamonro.si, kjer bodo izvedeli, kje in kdaj bo zasvetila.
