Cona 30, kot se tak ukrep imenuje, v svetu ni nekaj novega. Avstrijski Gradec je kot prvi v Evropi uvedel omejitev 30 po vsem mestu, razen na glavnih cestah, že davnega leta 1992. V Münchnu je hitrost omejena na 30 ali manj kilometrov na uro na 80 odstotkih vseh ulic, v Madridu je takih celo okoli 85 odstotkov. Zadnja leta se za ta ukrep odloča tudi vse več mest pri nas. Ljubljana ima več kot 200 takšnih con in tudi Trbovlje so že prej imele nekaj ulic, kjer je bila hitrost omejena na 30 ali manj kilometrov na uro.
Argumenti za zmanjšanje hitrosti v naseljih so jasni in že dolgo znani. Naj jih na kratko ponovimo. Pri hitrosti 50 kilometrov na uro je ob trku s pešcem verjetnost, da pešec umre, precej čez 50 odstotkov, pri 30 pa ta možnost pade pod 10 odstotkov. Na območjih, kjer je omejitev 30, je manj nesreč in manj poškodb, kar prinese tudi prihranke v zdravstveni blagajni. Ker se prebivalci počutijo bolj varne, se tudi več zadržujejo v javnem prostoru, več je druženja. Dokazana je celo povezava med zmanjšanjem poškodb in smrti v prometnih nesrečah in rastjo BDP. Zaradi omenjenih prednosti se mesta odločajo za večje cone 30, ki zajamejo funkcionalno povezana območja, ne le nekaj ulic okoli šol in vrtcev. Poenotenje omejitev prinaša predvidljivost tudi za voznike, ki pač prilagodijo hitrost enkrat, ob vstopu v cono.
A po toliko desetletjih uvedba cone 30 še vedno sproža tudi odpor, gre pač za poseg v navade posameznikov. Zadnje čase se širi celo razlaga, ki omejevanje hitrosti vožnje v naseljih povezuje z omejevanjem osebne svobode. Kot da je nebrzdano divjanje, ustrahovanje in ogrožanje šibkejših nekakšna človekova pravica, ne pa zgolj neznosna aroganca.
Pri vsem skupaj je v naseljih prihranek časa ob višji hitrosti praktično zanemarljiv. Če bi namesto 30 vozili 50 kilometrov na uro, bi na enem kilometru pridobili v najboljšem primeru 48 sekund. Kot se je pred nekaj dnevi v kolumni vprašal Andrej Velkavrh – je hitenje res le navada, za katero smo pač pripravljeni žrtvovati tudi življenje? x
