Ovirantlon je namenjen tistim, ki se težav sploh ne zavedajo: s pripomočki, kot so simulacijska očala za slabovidnost in invalidski voziček, lahko preizkusijo, ali bi se denimo znali vkrcati na avtobus Ljubljanskega potniškega prometa.

Mirjam Kanalec z voznikom LPP-ja prikazuje uporabo avtobusa, kot gibalno ovirana oseba. Foto: Tomaž Skale

»Enkrat na leto organiziramo tak dogodek, vsakič v okviru tedna mobilnosti,« je povedala Mirjam Kanalec, predstavnica gibalno oviranih v Svetu za odpravljanje arhitekturnih in komunikacijskih ovir MOL. »Na vozičku sem okoli štirideset let in iz izkušenj lahko povem, da je mesto vedno bolj prilagojeno. Izboljšave so opazne pri znižanih pločnikih, dostopnosti javnih objektov in prilagojenih javnih sanitarij,« je izpostavila Mirjam Kanalec.

Da se je situacija z leti izboljšala, meni tudi Slavica Bukovec Zupanič iz Zveze društev slepih in slabovidnih Ljubljana. »Izreden napredek so najave postajališč na LPP. Pred to izboljšavo sem morala postaje šteti,« je izpostavila. »Tudi vozniki so se izobrazili na tem področju. Drugi pomembni izboljšavi sta zvočni semaforji na vseh križiščih in taktilna oznaka, ki te usmerja, da se držiš neke linije,« je še povedala Slavica Bukovec Zupanič.

Obiskovalci predstavitvenih stojnic lahko spoznajo tudi slepim in slabovidnim prilagojene družabne igre in načine branja. »Tudi mi lahko beremo vsebine na računalnikih oziroma v digitalni obliki. Z dodatnim programom tekst spremenimo v zvok, z dodatno strojno opremo pa tekst spremenimo v brajico,« pojasnjuje sogovornica.

Ovira je lahko že najmanjši robnik

»Obiskovalci se lahko tu zapeljejo z invalidskimi vozički,« je na proste vozičke pokazal Ljubiša Gajić iz Društva paraplegikov ljubljanske pokrajine. Pripravili so jekleni klančini, ki čez različno velika robnika peljeta v prostor, velik kot povprečno stranišče. »S tem želimo prikazati, da lahko že najmanjši robnik predstavlja težavo, pa tudi, koliko prostora zavzame voziček,« je pojasnil Ljubiša Gajić. Na stojnici je pokazal tudi pripomočke za lažje prehranjevanje, umivanje zob, britje, in podobno.

»Ko sem pristal na vozičku, sem potreboval nekaj časa, da sem prišel k sebi. Pred tem sem bil gozdar, v takem stanju pa se s tem nisem mogel več ukvarjati,« je povedal Željko Vertelj. Gozdarstvo je zamenjal za umetnost: čopič, s katerim slika na platno, drži v ustih. »Slikati sem začel šele, ko sem videl nekoga, da to počne na tak način.«

Željko Vertelj slika s pomočjo ust, ker čopiča ne more držati v rokah. Foto: Tomaž Skale

Kako evakuirati gibalno ovirano osebo

»Predvsem otrokom želimo predstaviti kaj gluhota in znakovni jezik sploh pomenita. Čeprav slednjega uporablja ves svet, ima vsaka država svojega, kar predstavlja veliko komunikacijsko oviro,« je pojasnila Lada Orešnik iz Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije. »Pokažemo jim črke abecede in nekaj osnovnih besed. Nekatere predmete, kot sta recimo boben in žaga, prikažemo s kretnjami, da je videti, kot bi ga uporabljali. Na tak način otroci spoznajo, da znakovni jezik ni nič groznega.«

Otroci spoznavajo pripomočke, ki gibalno oviranim osebam pomagajo pri vsakodnevnih opravilih. Foto: Tomaž Skale

»Javnosti bi radi predstavili tudi, kako s pomočjo evakuacijskega stola in blazine evakuiramo gibalno ovirano osebo v primeru izrednih razmer, kakršna sta požar ali poplave, ko dvigala ne delujejo,« je povedala Laura Resnik iz Zavoda brez ovir. Poudarila je, da v Sloveniji področje evakuacije oseb z različnimi oviranostmi še vedno ni urejeno tako, kot bi moralo biti.