Na retro igričarskih večerih v Računalniškem muzeju dajejo poseben poudarek temu, da lahko obiskovalci stare igre preizkušajo na originalnih konzolah in monitorjih. Ljudi običajno privabi predvsem nostalgična komponenta, da lahko znova podoživijo košček svojih lepih spominov, tisti mlajši pa si želijo predvsem odkriti korenine sodobnih tehnologij. Veliko je tudi zmenkov, pove vodja muzejskega laboratorija Marko Štamcar: »Letos smo imeli denimo za valentinovo bolj romantičen ambient, tako da ni bilo nekih 'pretepačin' ali 'streljačin'. Veliko parov namreč skupaj igra videoigre, prihajajo pa tudi starši z otroki, da bi jim pokazali, kaj so igrali nekoč. Slišal sem, da je pri nekaterih vzgoja takšna, da ko se začne otrok prvič spogledovati s tehnologijo, mu starši ne dajo takoj najnovejše konzole, temveč ga najprej seznanijo s klasičnimi igrami na starih konzolah, kot je recimo Mario Brothers. Kar je zanimivo za razmislek, saj ima ta igra veliko globine in nas uči potrpljenja.«

Marko Štamcar Foto:  Nik Erik Neubauer

Marko Štamcar Foto:  Nik Erik Neubauer

Več kot stara bež škatla

Tisti, ki muzeju donirajo svoje stvari, so nanje običajno navezani, zato ima praktično vsak kos svojo zgodbo in čustveno vrednost. »Velikokrat – in to je tudi naša želja – slišimo zgodbe, kje in kako so bili ti kosi porabljeni, recimo če je šlo za kakšen računalnik ali pa morda zgolj za tipkovnico. So tudi ljudje, ki so zelo navezani na svoj star tiskalnik. Te zgodbe naredijo posamezen kos še toliko bolj zanimiv. Zgodbe si tudi zapišemo. Hkrati namenjamo poseben poudarek pionirkam in pionirjem računalništva v Sloveniji, generacijam, ki so bile zraven od samega začetka. Z njimi opravljamo posebne pogovore, intervjuje, da beležimo tudi to ustno zgodovino,« razloži Marko Štamcar.

Marko Štamcar, vodja muzejskega laboratorija:»Slišal sem, da je pri nekaterih vzgoja takšna, da ko se začne otrok prvič spogledovati s tehnologijo, mu starši ne dajo takoj najnovejše konzole, temveč ga najprej seznanijo s klasičnimi igrami na starih konzolah, kot je recimo Mario Brothers.«

 

Zanimivo je, kako se je računalništvo razvilo v eni sami dobi človeka, od starih fosilov z velikimi komponentami do današnjih delikatnih naprav. Za prednike današnjih naprav je značilno, da so jih ljudje večkrat sami popravljali. To je spadalo zraven. »Sodobno tehnologijo je težje popravljati, ker je vse mikroskopsko, dlje ko gremo v preteklost, večje so komponente. Če odpreš staro konzolo, vidiš, da so komponente zelo velikih dimenzij, zato ni skrbi, da klasičnih zadev ne bi mogli več prižgati. Ljubiteljev retro iger in retro računalništva je danes toliko, da je na spletu zelo preprosto najti informacije za neko konkretno konzolo, računalnik.« Štamcar dodaja, da so igre na originalnih medijih v tem smislu precej bolj večne: »Filmov in serij, ki jih zdaj gledate, verjetno niste kupili, ampak jih gledate na Netflixu. Če jih umaknejo iz ponudbe in če niste imeli svojih kopij, se vam bo smejal tisti, ki ima videokasete in DVD-je, saj jih bo on lahko gledal, mi, ki smo plačevali naročnino, pa jih verjetno ne bomo mogli več videti.«

Računalniški muzej  Foto: Nik Erik Neubauer

Računalniški muzej  Foto: Nik Erik Neubauer

Dobri stari svet

Med obiskovalci septembrskega večera igranja retro iger je Mira s seboj pripeljala sodelavko, začeli sta z igro Bubble Bobble na stari arkadni napravi. »Prišli sva, ker naju je zanimalo, kako je to. Tu so tudi igrice, ki sem jih igrala, ko sem bila majhna, pa sem jih hotela podoživeti. Všeč mi je ta estetika. Najbrž zato, ker sem je navajena iz otroštva. Všeč mi je tudi, da so ti joysticki in gumbi, da je vse bolj fizično. Igre Bubble Bobble pa recimo sploh ne poznam, ker je še iz leta 1986.« Danes so retro igre investicija in zelo dragocen zbirateljski predmet. Obiskovalec Aljaž je njihov velik oboževalec. »Tu v torbi imam svojo zbirko tako imenovanih 'steamdeckov', emulatorjev vseh teh starih konzol od okoli leta 1975 do 2010, zdaj pa prvič vidim originalne konzole v živo. Nekaj je na teh originalnih sistemih, česar ne dobiš z emulacijo. Retro igre delujejo bolj analogno, hkrati pa si z nakupom dobil vse v enem paketu, ne tako kot danes, ko je v igrah polno posodobitev in transakcij.«

Tisti večer so bile na sporedu klasike od Mario Karta za super nintendo, ploščadne dogodivščine Dangerous Dave, igre Golden Eye 007 do prve verzije Sonica. Slednji se je, kot nas je poučil Štamcar, uveljavil kot hitrejši, veliko bolj divji slog igranja, ker konkurenca Mariu s podobno zadevo ne bi bila smiselna. »Veliko teh iger je bilo narejenih, da so zabavne v dvoje. Danes se večinoma igra prek interneta na daljavo, včasih je bilo pa tako, da so se ljudje obiskovali med seboj in se družili ob igranju iger.«

Priporočamo