Dobra šola se ne meri le po pedagoškem kadru in učnem ter maturitetnem uspehu njenih dijakov in dosežkih na raznih tekmovanjih, temveč tudi po svojem spodbudnem duhu. Vse to je Gimnazija Moste, ki letos praznuje svojo 110. obletnico, imela v svojih različnih obdobjih. Tako vsaj za čas, ko sta s šolo bila oziroma sta še povezana, poudarjata sedanji ravnatelj Gimnazije Moste Jurij Kočar in upokojena ravnateljica te šole Nika Gams. Enako govorijo tudi nekatera pričevanja bivših dijakov. »Vsak, ki se vpiše na gimnazijo, si želi imeti široko izobrazbo in glede na to, da imajo gimnazije isti program, je znanje med šolami primerljivo. A kaj je še tisto, kar mora šola dati poleg znanja? Svojega duha, socialne stike in spodbudo za dodatna zanimanja dijakov,« vlogo srednje izobraževalne ustanove podčrta Nika Gams, ki je na Gimnazijo Moste kot profesorica prišla leta 1978, šolo pa med letoma 1996 in 2011 tudi vodila. Za šolo iz časov, ko je na njej delala, pravi, da je bila zelo simpatična, z dobrim in prijetnim kolektivom. »Vsi so bili predani in imeli so zaupanje v šolo, čeprav so Moste dolgo veljale za 'zadnjo postajo'. Če ti ni uspelo na kakšni drugi šoli, si šel na Moste, takšno je bilo splošno prepričanje, kar pa ni držalo. Veliko uspešnih ljudi je sem hodilo in se tukaj dobro imelo ter se veliko naučilo. To, da je veljala za 'zadnjo postajo', je bila zgolj neka fama,« o moščanski gimnaziji pravi Nika Gams.
K čemur sedanji ravnatelj Gimnazije Moste doda: »Danes ne le da želimo, temveč tudi presegamo ta negativni stereotip o tem, da je to zadnja gimnazija. Nasprotno, iz leta v leto dokazujemo, da smo vse bolj konkurenčni in da smo resna in dobra šola v Ljubljani, naš cilj je, da postanemo prva izbira v vzhodnem delu Ljubljane.« Ob izpostavljanju ambicij moščanske gimnazije Kočar za šolo, ki jo vodi, še pravi, da je ta po njegovem mnenju med najbolj prijaznimi gimnazijami. »Pri nas dijak ni številka, zelo se trudimo, da se mu približamo in ga obravnavamo na individualni ravni. Veliko se posvečamo komunikaciji. Šola mora mladim poleg znanja dati tudi izkušnjo prijetnih človeških odnosov.« Rečeno podkrepi še z nekaj statistike – ker s 600 dijaki v gimnazijskem programu in 36 vpisanimi na maturitetnem tečaju niso tako velika šola, je tak pristop mogoč. Pa tudi zato, ker niso gimnazija, ki je usmerjena zgolj k rezultatom, je še prepričan vodja šole.
Pank na gimnaziji v Mostah
Na Gimnazijo Moste, tedanjo VI. državno gimnazijo, je v začetku sedemdesetih let hodil tudi novinar in glasbenik Peter Lovšin, ki je čez čas postal zaščitni znak te šole. »Meni se je zdela fina gimnazija. Še posebej s temi vsebinami, ki so me najbolj zanimale, zgodovino, slovenščino s književnostjo in umetnostno zgodovino. S profesorji smo imeli kar srečo, kar velja tudi za našo razredničarko, ki je bila matematičarka, kar meni sicer ni šlo najbolje. A takrat smo si vsi pomagali med sabo. Ker sem bil z mislimi pogosto kje drugje kot pri matematiki ali kemiji, so mi sošolci pomagali, da sem te predmete naredil z dobro oceno. Pri tistih, ki so mi bili všeč, sem pa imel neke vrste dialog z učitelji,« se srednješolskih let spominja Lovšin. Prav tako so na gimnaziji spodbujali različne aktivnosti dijakov. Po Lovšinovih besedah je bil gonilna sila njihovega ustvarjanja učitelj za slovenščino, sicer tudi pesnik, prevajalec in esejist Ciril Bergles. On je tudi organiziral pesniški večer, na katerem je tedaj še bodoči frontmen Pankrtov nastopil z akustično kitaro. Na dogodku so zbirali sredstva za maturantski izlet v Grčijo, kjer so se izobraževali in zabavali. Kot še pripoveduje Lovšin, je Brgles pri njih znal spodbuditi željo po pisanju.
Potem ko je Lovšin na moščanski gimnaziji že maturiral, se je na šolo vrnil v drugi vlogi – kot tekstopisec in pevec Pankrtov. O zdaj že mitološkem prvem koncertu Pankrtov v šolski telovadnici leta 1977, ki je bil prvi pank koncert v tedanji Jugoslaviji in je tlakoval pot novemu valu pri nas, pa v vhodni avli šole še danes priča spominska plošča. »Z gimnazijo smo imeli dobre stike, tudi ko smo bili že na fakulteti. Med gimnazijci smo imeli tudi fene, ki so nas hodili poslušat na vaje in so rekli, da je treba organizirati koncert,« se enega največjih dogodkov na gimnaziji v Mostah spominja Lovšin.
Dijak VI. gimnazije je bil tudi pevec ljubljanske pankovske skupine Buldogi Damjan Zorc, ki je bila konec sedemdesetih let celo gimnazijski hišni bend. Koncerte so imeli za telovadnico in pri športnem parku Partizan ter enega menda celo v razredu. Od druge polovice šestdesetih let prejšnjega stoletja in vse do upokojitve profesorice za slovenščino Helene Potokar pa je na moščanski šoli potekal tudi znan dramski krožek. Obiskovalo ga je več poznejših igralcev in režiserjev, med njimi Silva Čušin, Metod Pevec, Andrej Košak in drugi. Pisatelj Andrej Blatnik, ki je bil prav tako moščanski gimnazijec, pa je že v najstniških letih pisal kritike uprizorjenih del. Iz preteklosti moščanske gimnazije se Nika Gams spominja tudi solidarnega duha: »Ko je zapadel sneg, so dijaki zjutraj ob petih samoiniciativno prišli v šolo in hišniku pomagali pri kidanju.«
V devetdesetih letihvponovno gimnazija
Po ukinjenem usmerjenem izobraževanju, ki je v začetku osemdesetih let v šolo v Mostah naprej naselil Srednjo zdravstveno šolo, za njo pa Srednjo šolo za elektroenergetiko Ljubljana, je v izobraževalnem poslopju v devetdesetih ponovno zaživel gimnazijski program. V tem obdobju ponovnega vzpostavljanja moščanske gimnazije je to šolo obiskoval tudi obramboslovec in nekdanji evroposlanec Klemen Grošelj. Njegova osebna prelomnica, vstop v gimnazijo leta 1991, je sovpadla z družbenimi spremembami. »To je bilo razburljivo obdobje tako za gimnazijo kot za državo. Sem pa z vpisom na Gimnazijo Moste začel spoznavati svet zunaj Litije. Naša generacija je spremljala Ljubljano, ki je iz provincialnega mesta postajala prestolnica. To so bili zelo intenzivni časi, tudi politično, kar je zaznamovalo tudi mojo kasnejšo kariero,« pripoveduje sogovornik. Poleg tega še pravi, da je bila Gimnazija Moste zanj resnično šola za življenje, saj če si želel, si lahko od tam veliko odnesel, čeprav te nihče ni silil k učenju. »Imel si svobodno odločitev, ali se boš učil ali ne, razmerje med življenjsko izkušnjo in pridobivanjem znanja pa je bilo bolj uravnoteženo kot zdaj, ko je vse bolj utilitarno naravnano,« še pripoveduje Grošelj. Pri čemer med nepozabnimi profesorji, tistimi, ki te v mladih letih zaznamujejo, med drugimi omeni učitelja za zgodovino Likarja, katerega slikovita predavanja z zgodbami so presegla golo učenje zgodovine in so dijakom podajala razumevanje sveta.
V sodobnosti veliko obšolskega programa
Na Gimnaziji Moste tudi v sodobnosti gradijo obsežen program obšolskih dejavnosti, kar je v zadnjih skoraj 20 letih, odkar so staro šolo prenovili in ji dodali prizidek, zaradi več prostora in sodobne opreme še toliko lažje. »Navdušen sem, ker imajo kolegi profesorji tako veliko idej in se pri nas odvija ogromno dejavnosti na vseh področjih,« pravi ravnatelj Kočar. Na moščanski gimnaziji imajo šolski radio, časopis, bend, fotografski krožek, improligo, gledališki krožek in še marsikaj. Posebnost šole pa je, da je vpisanih veliko športnikov, skoraj polovica dijakov. Kar je povezano s preteklostjo, ko je šola pred leti pri vpisu doživela osip in so športni pedagogi šli v akcijo. V Mostah so se obrnili na različne športne organizacije, med njimi Partizana in Slovana, ter so dijakom, ki se ukvarjajo s športom, na moščanski gimnaziji omogočili posebne pogoje. Ta tradicija je ostala in so še vedno športnikom prijazna šola. Športni duh, ki se drži šole, pa, kot pravi Kočar, »privlači bolj zdravo populacijo dijakov in skoraj nimamo težav z alkoholom in drogami«. Posebnost Gimnazije Moste je tudi, da imajo enourni odmor za malico, kar dijakom omogoča več časa za sprostitev sredi delovnega dne. Enkrat na leto imajo v telovadnici tudi šolski ples Moste Party, koncertov pa za zdaj še ne prirejajo.
