Niti ni tako malo predelov v Ljubljani, kjer lahko prebivalci svežo zelenjavo in sadje kupujejo na živilski tržnici v soseščini ali vsaj relativno blizu. To velja tudi za Vič, kjer ob četrtkih v Centru Vič deluje ekološka tržnica, prav tako med tednom nekaj stojnic različni pridelovalci postavijo ob Gostilni pri Žabarju, medtem ko ob sobotah zaživi Tržnica dobrot Blagajeve dežele, kjer že skoraj 20 let svoje izdelke in pridelke prodajajo kmetje iz zaledja Ljubljane. Ta tržnica je dolga leta delovala na parkirišču KPL, dokler se ni sredi letošnjega aprila preselila čez cesto, na makadamsko parkirišče Centra Vič.
»Življenje na tržnici ti pride v kri. To je posebno vzdušje. Zjutraj, ko postavljamo stojnice, je sproščeno in prijetno vzdušje, ko pozneje prodajamo, je malo bolj resno, ko na koncu pospravljamo, pa smo utrujeni in nimamo več toliko energije za šale,« atmosfero in ritem sobotne tržnice opiše Slavka Cankar s kmetije Cankar, po domače Pr Malnarju, iz Smrečja pri Vrhniki. Sogovornica na Tržnici dobrot Blagajeve dežele prodaja od začetka, kar je od leta 2005, ko je ta viška tržnica nastala na pobudo Občine Dobrova - Polhov Gradec in lokalnih kmetov. Vse od tedaj ob sobotah kmetje z območja Dobrove - Polhovega Gradca in iz bližnjih krajev – z nekaj izjemami, kot je kmetija s sadjem iz bližine Ajdovščine – prodajajo svoje pridelke in izdelke. Večina jih je s hribovskih kmetij, v teh skoraj dveh desetletjih, kot pravi Slavka Cankar, odkar deluje viška tržnica, pa so se zamenjale že generacije prodajalcev in kupcev. Sčasoma je na tržnico začelo prihajati vse več ljudi, obogatila se je tudi ponudba.
Sicer na viških stojnicah praviloma ni kakšnih eksotičnih pridelkov, le sem in tja se najde kakšna čajota, so pa zato v prodaji sezonske in lokalne klasike, v tem času vse od buč, repe, rdeče pese do različnih solat in jabolk. Ne manjka tudi domačih sokov, marmelad, ajvarja, kisa in kozarcev z vloženo zelenjavo. Ob našem sobotnem obisku tržnice je ena od Vičank na eni izmed stojnic naročila kar štiri kozarce domačih vloženih kumaric za vnuka, ki jih ima tako rad. Na Tržnico dobrot Blagajeve dežele, ki deluje v njeni soseski, hodi že dolgo. »Najraje kupujemo lokalno zelenjavo in tu se s prodajalci poznamo že dolgo časa, zgradilo se je zaupanje.« To je eden od pomembnih elementov kupovanja na tržnici: da se ljudje k istemu prodajalcu ali prodajalki vračajo. Osebni stik tako postane redni ritual tovrstnega nakupovanja.
Osebni stik v trški prodaji
»Imamo dolgoletne stranke in s kakšnimi se poznamo po imenih. Od strank dobimo povratne informacije, kaj je dobro ali če kaj ni v redu,« pravi Janez Dolinar s kmetije Dolinar v vasi Razori v Občini Dobrova - Polhov Gradec. Klepet, kakšna šala, izmenjava receptov in informacij iz vsakdanjega življenja so tako opazni del tudi viške tržnice. O nekaterih rednih strankah prodajalci tudi vedo, v kateri razred recimo hodijo otroci, kam gredo na počitnice … »Veliko vem o njih, pa tudi oni o meni. Tu je ta pravo vzdušje, sproščeno, domače,« v smehu o prijetni trški komunikaciji pove Katja Oblak z družinske kmetije v Komaniji. Pred njo je na tej tržnici prodajala njena stara mama, sedaj pa že nekaj let s tem nadaljuje sogovornica. Pri čemer na kmetiji Oblak petkove priprave na prodajo na tržnici poleg pobiranja in čiščenja zelenjave spremlja tudi peka. Kruha in piškotov, česar v soboto le dve uri po odprtju tržnice ni bilo več, ponujajo pa tudi buhtlje z domačo marmelado, cimetove rolice in potice. »Pečemo stara mama, moja mama in jaz,« pojasni Katja Oblak in nam pri tem zaupa še podatek, da ima njena babica častitljivih 87 let.
Tržnica pred nakupovalnim centrom
Pri viški tržnici, ki deluje pred vrati nakupovalnega centra, pa gre tudi za nekoliko obrnjen fenomen našega časa. Če na kakšni drugi ljubljanski tržnici prodajalci pravijo, da je razrast nakupovalnih centrov oklestil obisk tržnic, na Viču ti dve realnosti sobivata. Tržnica, postavljena pred vrata nakupovalnega centra, tako lahko prestreže tudi tiste, ki sicer (morda) na tržnico ne bi zavili. Čeprav je izkušnja kupovanja na stojnicah na parkirišču seveda prostorsko čisto drugačna od izkušnje na drugih umestitvah tržnic v mestu, a ob stiku s kmeti in pogledu na svežo zelenjavo, domače sire, meso ter druge pridelke obiskovalci temu ne posvečajo (veliko) pozornosti. »To ni pomembno, pomembne so sestavine in osebni stik pri nakupovanju. Če drugega ne, se tu vidiš vsak teden,« izpostavlja kupec, ki na viško tržnico redno hodi že kakšnih deset let. To pa zato, »ker mi je najbližja in zelo dobra, saj je tu domače in sezonsko. Jem predvsem neprocesirano hrano in praktično sploh ne grem v živilsko trgovino. Najbolj mi je pomembno, da dobim dobre sestavine, poleg tega pa tudi, da vračam lokalni skupnosti. Zakaj bi financiral neke trgovske mreže, ki so v tuji lasti, če lahko dam neposredno kmetom? Je pa problem v tem, da za to potrebuješ večjo kupno moč, saj je kupovati na tržnici dražje, a je tu na Viču še vedno ceneje kot na osrednji tržnici,« še pove sogovornik.
Po selitvi viške tržnice pred nakupovalni center je po izkušnjah sobotnih prodajalcev pri njih sedaj več obiska. »Na začetku, pred vrsto leti, smo si bili z nakupovalnim centrom drug drugemu v napoto, sedaj delujemo vzajemno. Tam je celo pano, kjer nas oglašujejo. Eno gre z drugim, na tržnici nimamo vsega, kar imajo v trgovini. Dopolnjujemo se,« pravi pridelovalec in predelovalec Janez Dolinar. »Tu je bolj prostorno in smo bolj vidni, tako da nas ljudje sedaj bolj poznajo, prav tako imamo z nakupovalnim centrom bolj ali manj enake kupce,« misli strne Katja Oblak. »Imamo veliko stalnih strank in odkar smo tu na novi lokaciji, je boljše, ker je več novih kupcev. Tu nas bolj opazijo in na tržnici se ustavijo ljudje, ki gredo v trgovino. Prav tako se mi zdi, da ljudje vedno bolj spoštujejo domače izdelke,« pa svoje izkušnje opiše Katarina Osredkar iz sirarstva Sečnik, ki na tržnici že vrsto let prodaja s svojim očetom. Ob tem prodajalci tudi pripovedujejo, kako na viški tržnici delujejo kot sodelovalna tržna skupnost. »Kmetje si na tržnici med seboj pomagamo, nimamo se za konkurente.« »Ne gledamo k sosedu, kdo pri njem kupuje in koliko, nismo zavistni.« »Sodelujemo med sabo in če česa nimaš, stranko usmeriš k drugi stojnici,« ubesedujejo delovanje viške tržnice.
