Razstava Horuk v nove čase – socialistični vrtec za otroka moderne družbe, ki si je naslov sposodila iz pesmi Franeta Milčinskega Ježka in je do februarja prihodnje leto na ogled na sedežu Zgodovinskega arhiva Ljubljana na Trdinovi 4, se posveča razvoju vrtcev v Ljubljani po drugi svetovni vojni vse do konca 70. let preteklega stoletja. V ljubljanski enoti arhiva so namreč v zadnjih desetih letih v varstvo sprejeli okoli 30 fondov vrtcev iz osrednje Slovenije, od tega 24 ljubljanskih. Pri čemer bogastvo dokumentov, nastalih po drugi svetovni vojni, kaže, kako so se Ljubljančani lotili gradnje nove družbe, v kateri je imela skrb za otroke velik pomen. Gradivo, predstavljeno na razstavi, tako odseva duha socialističnih časov in tedanje usmeritve pri snovanju in razvoju javnih predšolskih vzgojnih ustanov.
»S pravilno in smoterno vzgojo bodo že otroku predšolske dobe utrjevali vse osnove za življenje, v skupnosti, za pravilen odnos do dela, do družbe, do vsega, s čimer se mora otrok seznaniti že v tej dobi … Od predšolske vzgoje zavisi, kako bo otrok uspeval v šoli in v kasnejšem življenju, kako se bo pravilno in produktivno vraščal v svoj kolektiv,« je tako na razstavi o preteklosti ljubljanskih vrtcev mogoče prebrati citat iz prvega razstavnega sklopa Otrok in otroški vrtec. Citat je sicer nedatiran, izvira pa iz Osnutka za propagando domov igre in dela ter dečjih jasli po vseh masovnih organizacijah. Avtorica razstave Hana Habjan je postavitev o socialističnih vrtcih razdelila na štiri tematske sklope, ob že omenjenem delu, ki raziskuje razvoj predšolskih ustanov in vzgoje v duhu družbenega časa, se je posvetila tudi vprašanju pomena in snovanja arhitekturnega prostora za otroke, vrtčevskega vsakdanjika in izpostavila napredek igralnega prostora ter igrač v njem.
Vzgoja povezana z družbenim časom
»Pomemben vidik vzgoje so narekovali tedanja politična ideologija in pedagoška načela, kar se je odražalo tudi v dnevnem redu vrtčevskih oddelkov. Raven kvalitete prehrane in higiene, ki jo imamo danes za samoumevno, je bila dosežena z obsežnim naporom, ki je vključeval redne sestanke strokovnjakov za zdravje in prehrano ter vodij vrtcev z lokalnimi skupnostmi, sodelovanje z arhitekti in ozaveščanje družbe s prispevki v lokalnem časopisju,« je ob vpogledu v razvoj vrtcev v drugi polovici prejšnjega stoletja izpostavila Hana Habjan. Pri tem je še dodala, da je bila v ljubljanskih vrtcih izjemno visoka raven higiene prisotna že v sedemdesetih letih, kar je denimo vključevalo načrtovanje in uporabo zgolj pohištva, ki ga je mogoče obrisati in očistiti, medtem ko so v tujini v tistem času uporabljali tudi oblazinjeno pohištvo. Prav tako so posebno pozornost posvečali raznovrstni prehrani, prilagojeni različni starosti malčkov. Pri čemer pa je bil, kot je med drugim mogoče prebrati na razstavi, vzgojni program v šestdesetih in sedemdesetih letih sestavljen iz fizične, intelektualne, moralne in estetske vzgoje. Del slednje, ki je bila namenjena razvijanju ustvarjalnosti in otrokovih izraznih sposobnosti, pa so tako bili ritmična vzgoja, likovno ustvarjanje, glasba, petje in izrazni ples.
V socialistični družbi, kot je še izpostavila avtorica razstave, so se arhitekti prvič lotili načrtovanja vrtčevskih prostorov s stališča otrok in ne odraslih. Kar je bilo povezano z zavedanjem o vplivu okolja in arhitekturnega prostora, v katerem bivajo, na njihov razvoj. Posebna pozornost pa je bila namenjena tudi napredku igralnega prostora in igrač ter njihovi didaktični vlogi, zaradi česar so pri njihovem snovanju sodelovali vodilni slovenski oblikovalci, kot denimo Niko Kralj in Oskar Kogoj. Vse to je bil duh preteklih časov. »Kar se me je posebej dotaknilo pri raziskovanju za razstavo,« je še poudarila Hana Habjan, »pa je, koliko truda, odrekanja, iznajdljivosti in vztrajnosti so prebivalci vložili, da so zgradili sistem, ki ga še desetletja kasneje tudi tuji strokovnjaki označujejo za izredno kvalitetnega. Vprašati se moramo, ali bomo dovolili, da ga vzamejo, kajti to bo na škodo družbe kot celote, ne samo otrok.«
