Temu sledi obvezna gneča pred galerijami, saj skupino organizator tja pripelje vedno ob času največje gneče, potem sledi ali »držite se skupaj«, kar pri enih takoj sproži klavstrofobijo, ali pa »dobimo se pri vhodu«, kar spravi v depresijo tiste, ki rabijo podporo.

Pred dnevi pa mi je poznavalka kulturnih dogajanj odprla novo okno. Ljubljana seveda ni tarča množičnega avtobusnega turizma, ki bi te v predmestju prepustil lokalnemu prometu, da se prerineš do mestnih lepot, zato sem doslej samoumevno mislila, da turisti večinoma naredijo tri kroge po zatrpanem mestnem jedru in krenejo naprej. Napaka.

Moja poznavalka pravi, da je poletje finančni blagor za kulturne ustanove, da je to zlati čas zlasti za galerije in glasbene prireditve. In naenkrat sem tudi sama zagledala tisto, kar je prej v sliki ostajalo skrito: ko kolesarim mimo Moderne galerije, se velik obisk vidi že na pragu, v Narodni galeriji so v juliju zabeležili rekordni, 61-odstotni delež tujih obiskovalcev, tudi Cukrarna in manjše galerije beležijo povečano zanimanje.

Na filmski projekciji v grajskem kinu pod zvezdami sem opazila, da so okoli mene vsi govorili tuje jezike; še na premieri slovenskega filma Sonje Polanec Odrešitev za začetnike je bilo veliko obiskovalcev takšnih, ki so film spremljali s pomočjo angleških podnapisov. (Zakaj ni bila v vstopnico, ki je znašala šest evrov, všteta tudi vzpenjača, ki ravno tako stane neverjetnih šest evrov, in zakaj tujcev opozorilne table ne napotijo na pešpoti na grad, namesto da jih vse dni in večere pustijo stati v dolgi razbeljeni vrsti pri spodnji blagajni, je v tem mestu zgolj retorično vprašanje.) Tudi na dolgih ali kratkih filmih, predvajanih na Metelkovi ploščadi, boste videli, da tujcev ne manjka. In enako se seveda godi tudi živi glasbi.

Kaj bi lahko bil nauk teh podatkov? Najprej gotovo ta, da so definitivno minili časi, ko so kulturne ustanove poleti lahko zaprle vrata, ker so muzeji samovali, ali pa so ponujale zaprašene zbirke iz kevdra in skrajševale odpiralne čase, tako da ste kot nalašč vedno prišli ob napačni uri. V vsesplošni podfinanciranosti kulturnih ustanov je poletna sezona zdaj postala najboljše obdobje finančnega priliva in ali zgolj obiska za tiste, ki vstopnine ne pobirajo, ki se mu je/bo moral prilagoditi tudi program. Gostilne in trgovine so že povsod po svetu enake, umetnost pa še vedno prav staromodno vztraja v edinstvenosti.