V zgodovinskem atriju ljubljanske mestne hiše bo do 9. januarja na ogled skupinska fotografska razstava Moja Ljubljana, na kateri se s svojimi deli predstavlja šestindvajset članov ljubljanskega fotokluba. Razstavljena dela prikazujejo, kako fotografski navdušenci doživljajo Ljubljano, kaj je zanje v mestu skrivnostnega, pravljičnega in še posebno fotogeničnega. Vmes se najdejo detajli, ki jih nepozorni mimoidoči na ulicah niti ne opazijo, je povedala ena izmed avtorjev Barbara Gregurič Silič. »Sem Mariborčanka, ki živi v Ljubljani. Dokler pred dvanajstimi leti nisem prišla v fotoklub, nekaterih stvari v mestu absolutno nisem zaznala. Videla sem jih šele skozi objektiv. Pravzaprav je to precej noro – kot bi pogledal v drug svet,« je dejala na odprtju razstave. Postavitev fotografij je zasnovana kot sprehod, ki vodi od najnovejših, sodobnih del, pa do podob starih mojstrov. Slednji so ovekovečili mestno življenje, ki ne obstaja več. V torek se je odprtja udeležil tudi 90-letni Janez Korošin, trenutno najstarejši član Fotokluba Ljubljana. Pravi, da Ljubljana ni nič manj fotogenična, kot je bila nekoč, s to razliko, da danes ne smeš slikati vsega in vsakogar povprek, saj te lahko kdo še toži.

Barbara Gregurič Silič, fotografinja: Sem Mariborčanka, ki živi v Ljubljani. Dokler pred dvanajstimi leti nisem prišla v fotoklub, nekaterih stvari v mestu absolutno nisem zaznala. Videla sem jih šele skozi objektiv. Pravzaprav je to precej noro – kot bi pogledal v drug svet. Foto: Nik Erik Neubauer

Iz starih časov samo še dva

Današnji Fotoklub Ljubljana, ki je v preteklosti deloval v različnih oblikah in pod različnimi imeni, je imel pomembno vlogo v ustvarjalni karieri številnih slovenskih fotografov. Fotografski začetki Janeza Korošina segajo v sredino šestdesetih let prejšnjega stoletja. Na njegovih podobah Ljubljane ne bomo videli električnih skirojev ali ljudi, prilepljenih na zaslone. V črno-beli tehniki sta na ogled dve njegovi deli. Na prvem z naslovom Upornik iz leta 1978 vidimo lipo, obkoljeno s sveže zgrajenimi hišami v naselju nasproti mestne toplarne. Na drugi fotografiji pa je v objektiv ujel dva študenta, ki sta leta 1971 v Križankah prodajala knjige. »Vsi delajo lepe fotografije, jaz pa sem navajen drugače. Moja pokojna žena je rekla: 'Janez, ti ne boš nikoli zaslužil, ker delaš tako grde slike,'« je smeje dejal med druženjem v zgodovinskem atriju.

V Fotoklub Ljubljana se je včlanil leta 1966. O tem, kako so bila videti njihova srečanja včasih, se je takole spominjal: »V tisti sobi smo se na vse pretege prepirali. Tonček (Tone Stojko) si je nekoč od mene sposodil objektiv, takrat sem imel namreč edini 24-milimetrski širokokotni objektiv. Žena mi je rekla: 'Tisti je prišel po aparat.' 'Pa si mu ga dala?' sem jo vprašal. 'Seveda, čeprav kar ni spraviti iz sebe, kaj bi rad.' Potem je Stojko posnel enega svojih znamenitih plesov. Iz starih članov sva živa samo še midva, drug pa nihče več.«

Janez Korošin, najstarejši član Fotokluba Ljubljana: Ljubljana ni nič manj fotogenična, kot je bila nekoč, s to razliko, da danes ne smeš slikati vsega in vsakogar povprek, saj te lahko kdo še toži. Foto: Nik Erik Neubauer

Sprva domena moških

Barbara Gregurič Silič je k razstavi prispevala delček ljubljanske jeseni. Njena fotografija je med najbolj svežimi, saj jo je posnela le nekaj dni pred odprtjem. »Sprva sem se eno uro mučila okoli Dečka s piščalko in nič mi ni bilo všeč. Sonce je že zahajalo, ko me je zaneslo v bližnji park med železnico in Bleiweisovo. Ne znam opisati, a nekaj me je vleklo tja.« Tam je naletela na pravljični prizor prazne gugalnice, privezane visoko na vejo v jesenske barve odetega drevesa. »To so stvari, ki jih dostikrat ne moreš načrtovati, zato moraš vedno imeti fotoaparat s seboj, če ne, ti je žal.« Za vsako razstavljeno fotografijo je zgodba o čutenju mesta, meni sogovornica, ki se je med svojim delovanjem v fotoklubu izmojstrila v otroški portretni fotografiji. Njene prve izkušnje s Fotoklubom Ljubljana pa zanjo niso bile samo pozitivne. »Ko sem prišla prvič, je bil to klub za moške upokojence. Takratni predsednik mi je rekel: 'Ali sploh imaš fotoaparat ali ti ga moramo posoditi?' To je bil izjemno moški klub samih naravoslovcev, ki so izdelovali analogne fotografije in bili navdušeni nad tehničnimi zadevami. Morala sem se zelo potuhniti in prisluhniti. Če bi bila užaljena, se ne bi ničesar naučila, tako pa sem ogromno odnesla.« Danes je ena redkih žensk pri nas z nazivom mojstrica fotografije.

V klubu je večina članov srednjih let, ki iščejo družbo in izmenjavo idej, je še prepričana fotografinja. Dodala je še: »Stvar je v tem, da ta ljubiteljska kultura danes izginja. Vsi se pehajo za nekim uspehom, tu pa delamo za to, da skupaj nekaj naredimo, tak primer je ta razstava. Koliko fotografij je tu mojih ali od drugih sploh, ni pomembno. Pomembna je skupnost.«