Aktualna postavitev z naslovom Grad, koncepti, predmeti, prostori kustosinj Maje Vardjan, Cvetke Požar in Ajde Bračič ter še drugih strokovnih sodelavcev in sodelavk, je prva večja razstava, ki je nastala ob nastopu nove direktorice Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO) Maje Vardjan. Kot arhitektura in oblikovanje premišljujeta in delujeta v svojem družbenem ter prostorskem kontekstu, se tudi pričujoča razstava Muzeja za arhitekturo in oblikovanje obrača k zgodovini fužinskega gradu, v katerem kulturna institucija domuje že desetletja, preteklost prostora pa prepleta z njegovo sodobnostjo.
Na razstavi so tako neposredno soočeni preteklost fužinskega gradu in predmeti ter tematike muzejskih zbirk, pri čemer pa, kot poudarja ena od avtoric razstave Cvetka Požar, v ospredje ne postavlja arhitekturne zgodovine kompleksa, temveč predvsem življenje gradu, njegovo bivanjsko preteklost. »Naše zbirke smo povezali s tem, kar se je na gradu in v njegovi okolici nekoč dogajalo oziroma ustvarjalo in nastajalo. Grad ima namreč izjemno bogato zgodovino na vseh področjih.« Tako na kulturnem, družbenem, gospodarskem, političnem kot tehničnem. Pri čemer koncept razstave, kot še pove kustosinja, temelji na univerzalnih temah, ki izvirajo iz zgodovine gradu in so hkrati ves čas aktualne, kar zaobjema vse od produkcije vednosti, bivanja, svobode, samooskrbe, inovacij do razmerij javnega in zasebnega.
Od fužin do steklarne
Zgodovino fužinskega gradu sta še posebej zaznamovali dve rodbini, v dveh stoletjih. Prva je bila ljubljanska meščanska, kasneje poplemenitena družina Khisl, ki je renesančni dvorec zgradila v 16. stoletju. Gradnjo je leta 1528 začel Vid Khisl in leta 1557 končal njegov sin Janž (Hans) Khisl. Kot zanimivost, zapisovanje priimka te znamenite družine se v zgodovinskih dokumentih in virih pojavlja v kar 24 različicah, dokler ni sodobna stroka zakoličila pričujočo obliko zapisa. Prvotno ime dvorca pa je bilo Mrzli studenec (Kaletenbrunn), kar se nanaša na mrzli izvir vode, ki je tekel ob njem.
O ne le gospodarski, družbeni in kulturni, temveč tudi politični moči družine Khisl med drugim priča kopija prvega dokumenta v slovenskem jeziku, vinskega davka iz leta 1570, ki ga je izdal kranjski deželni upravitelj in fužinski graščak Janž Khisl. Medtem ko je bil njegov oče Vid, trgovec in uspešen gospodarstvenik, med letoma 1534 in 1547 večkrat ljubljanski župan.
A poglavitni razlog za nastanek Khislove graščine je bil posel. Odločilni razlog za izbiro lokacije rezidence je bila bližina Ljubljanice, ki je v tem delu polna brzic in slapov omogočila razvoj različnih proizvodnih obratov. Poleg verjetno že prej obstoječe fužine in mlinov so novi lastniki odprli tudi kovačnico in valjalnico. Na fužinskem gradu, kot tudi na Novem trgu v središču Ljubljane in zunaj mestnega obzidja ob Gradaščici, pa so Khisli imeli tudi steklarno. Kot pove Cvetka Požar, to še zdaleč niso bile zgolj majhne obrtne delavnice, temveč prave manufakture. Surovine za steklo so uvažali iz Španije, v delavnici v središču mesta pa so zaposlovali tudi beneške steklarje in so tako med drugim izdelovali tudi muransko steklo, še pojasni ena od sokustosinj razstave Katarina Metelko. Steklarsko zgodovino fužinskega gradu na razstavi zastopajo trije primerki iz 16. stoletja, te pa spremlja izbor modernističnega in sodobnega stekla, ki v zbirkah oblikovanja v MAO zaseda pomembno mesto. Ob tem so predstavljeni tudi različni keramični in kovinski oblikovalski kosi, kar se nanaša na fužinsko dediščino lokacije, ki je dvorcu v kasnejšem obdobju, v 70. letih pa še bližnjemu novonastalemu naselju, dala tudi ime.
Protestantska utrdba in papirnica
Pri čemer pa Vid Khisl ni bil le uspešen gospodarstvenik, temveč je bil tudi mecen. Prav tako je bila družina Khisl ena od pomembnejših protestantskih rodbin na Kranjskem in tako sta na fužinski grad na obisk k Janžu in njegovemu sinu Juriju (Georgu) zahajala Jurij Dalmatin in Primož Trubar. Ko so med reformacijo začeli izdajati prve slovenske knjige, kar je sprožilo potrebo po izdelavi papirja, se je grajska družina odzvala s tem, da so leta 1579 na Hrušici odprli prvi mlin z delavnico papirja na Slovenskem. Papir so izdelovali iz starih krp, še dve leti pred tem pa sta Janž in Jurij podprla tudi ustanovitev ljubljanske tiskarne Janeza Mandelca. V njej so, šlo je za Dalmatinov prevod starozavezne zgodbe Jezus Sirah, natisnili prvo knjigo v slovenščini v Ljubljani. O tem zgodovinskem trenutku pripoveduje slika Mateja Sternena z naslovom 1575, ki prikazuje, kako ljubljanski tiskar Mandelc in Jurij Dalmatin v roke Janža Khisla predajata to zgodovinsko izdajo. Kot pove kustosinja Katarina Metelko, je Sternenovo veličastno delo, ki predstavlja enega redkih primerkov historičnega slikarstva pri nas, dolgo časa veljalo za izgubljeno, dokler ga ni leta 2002 na ljubljanski akademiji za likovno umetnost odkrila profesorica Nadja Zgonik. Manjša fotografija umetnine je prikazana tudi na sedanji razstavi v MAO, medtem ko po besedah Katarine Metelko original visi pred rektorjevo pisarno v univerzitetni palači na Kongresnem trgu in si ga je tam »mogoče brez težav ogledati, le gospodu vratarju rečete in vas pospremi v prvo nadstropje«.
Na nekdanjo produkcijo papirja, povezano s fužinskim gradom, se na razstavi navezuje projekt Dresnikov papir, ki v sodobnosti iz invazivne rastline japonski dresnik ustvarja novo uporabno surovino.
Po Khislih družina Terpinc
Z zatonom protestantizma je počasi pešala tudi moč družine Khisl. Že proti koncu 16. stoletja so grad začeli oddajati, mline in posamezne dele posestva so dajali v zakup, kasneje pa vse skupaj prodali. V naslednjih stoletjih so se njegovi lastniki menjali, gospodarski in kulturni preporod pa je dvorec doživel, ko ga je leta 1825 na dražbi kupil mladi Fidels Terpinc, poročen z Josipino Zeschko.
O Terpincu je v pesmi Glosa pisal tudi Prešeren, ki je industrialca in mecena označil za sleparja, ki kupuje graščino. To pa zato, ker se je poročil z Josipino, nekdanjo zaročenko pesnikovega prijatelja Andreja Smoleta, ki se je odločila za premožnega moža, pojasnjuje Katarina Metelko. »Ena različica zgodbe pravi, da je bila Josipina premlada in so ji starši dejali, da Andrej in France preveč rada hodita po gostilnah in naj razdre zaroko ter raje omreži mladeniča, ki je kupil fužinsko graščino.«
Od mlinov do elektrarne
Novi graščak Terpinc je na fužinskem dvorcu oživil mline, jih preuredil v sodobne obrate in z moko zalagal celotno deželo. Zelo pomemben je bil tudi na področju kmetijstva. S potovanj po Evropi, kot pojasnjuje Katarina Metelko, je na Kranjsko pripeljal prve kmetijske stroje in različna semena, znanje o novih metoda kmetovanja pa je širil preko kmetijskega društva, ki mu je predsedoval. V gradu je prirejal kmetijske tečaje in razstave sodobnih kmetijskih strojev ter tako prispeval k izboljševanju življenja na Kranjskem. Vprašanja strategije samooskrbe, ki se jih je Terpinc loteval v svojem družbenem času, pa so del fužinskega gradu tudi danes. »S to tematiko se ukvarjamo predvsem od leta 2014 pod okriljem bienala oblikovanja in gotovo se bomo temu posvečali tudi v prihodnje,« o muzeju kot laboratoriju za soočanje s sodobnimi družbenimi razmerami pravi Cvetka Požar.
Poleg naštetega je imel Terpinc tudi tekstilno tovarno, kasnejšo Pletenino, ustanovil je podkovsko in govedorejsko kliniko, predhodnico današnje ljubljanske veterinarske klinike, ter s s tremi družabniki leta 1842 ustanovil mehanično tovarno olja, papirja in barvnega lesa v Vevčah. Ta je v naslednjih letih prerasla v prvo strojno papirnico na Slovenskem, predhodnico današnje papirnice Vevče.
Za potrebe papirnice je Terpinc konec 19. stoletja zgradil tudi hidroelektrarno, ki danes sodi med tehniške spomenike Slovenije, ker gre za prvo hidroelektrarno na izmenični tok pri nas, razloži Katarina Metelko. Zgraditev jezu za elektrarno pa je precej spremenila podobo Ljubljanice, ki je bila v tem delu polna brzic in slapov, zaradi česar je bila do spremembe priljubljena izletniška točka za romantike.
Med svojim bivanjem na fužinskem gradu sta zakonca Terpinc ustvarila tudi pomembno umetnostno zbirko, v dvorec pa je prihajala tudi slikarka Ivana Kobilca, ki je vnukinje Josipine Terpinc učila risanja.
Stanovanja na gradu
Fužinski grad je leta 1938 kupila papirnica Vevče in ga po letu 1943, ko je precej opustošen dvorec zapustila okupatorska italijanska vojska, preuredila v stanovanja za svoje zaposlene. Leta 1984 je bil grad razglašen za državni spomenik, zadnji stanovalec pa se je iz graščine izselil konec 80. let oziroma v začetku 90. let. Grad je leta 1990 v upravljanje dobil Arhitekturni muzej, dve leti kasneje so končali prenovitvena dela po načrtih Petra Gabrijelčiča. x
